Od objektivizma h konstruktivizmu in socialnemu konstrukcionizmu v sistemski psihoterapiji
Psihoterapija in konstruktivizem
Ključne besede:
trije redi kibernetike, epistemologija, postmoderna, naracija, refleksija, soustvarjalna dialoška praksaPovzetek
Članek je refleksija razvoja sistemskih psihoterapij, zlasti družinske psihoterapije, in izhaja iz predpostavke, da gre za krožni razvoj idej in praks, utemeljenih na treh osnovnih sklopih premikov in povezav v njihovih epistemologijah. V kontekstu psihoterapije uporabim terminologijo kibernetike treh različnih redov, ki ustrezajo omenjenim trem sklopom prehodov in povezav, in prikažem njihove posledice za terapevtsko prakso. Ob osnovnem vprašanju, ali se opazovalec-terapevt doživlja ločenega od ali del opazovanega-klientskega sistema, naslovim tri povezovalne teme, s pomočjo katerih lahko razlikujemo tako podobnosti kot razlike med tremi modeli sistemske terapije, in sicer: ali se težave razumejo kot rezultat individualnih dejavnikov in družinske dinamike ali predvsem družbenih vplivov, ali obstaja predpostavka objektivno obstoječe normalnosti za razliko od poudarjanja raznolikosti in ali se družinske člane razume kot v celoti samodoločujoče ali kot omejene s svojimi izkušnjami. Zagovarjam stališče, da so postmoderne sistemske psihoterapije, utemeljene na socialnem konstrukcionizmu, naredile še en krog refleksije (upoštevajoč širše družbene in kulturne vplive) in redefinirale psihoterapijo kot soustvarjalno dialoško prakso, pri tem pa privzele novo vlogo kot družbeno spreminjevalna dejavnost.