Sram in krivda v psihoterapiji

Povzetek

Raziskave sramu in krivde izvirajo iz relacijskih modelov psihoanalize ter so plod prenosa kliničnega dela s pacientov z nevrotičnimi težavami na paciente z adaptacijskimi motnjami in deficiti funkcij ega. Sram je v klasični psihoanalizi ostajal docela prezrt in je bil kot adaptacijski mehanizem prepoznan šele ob analitičnem delu z narcisistično motenimi pacienti. Sram je čustvo, ki ima, podobno kot krivda, kontrolno funkcijo. Oboje je vgrajeno v osebnostno strukturo in ima svojo razvojno logiko. Krivda pritiska z občutki slabe vesti, sram pa je signal, da takšen kot si, nisi vreden pozornosti. Sicer se eno prepleta z drugim, vendar se krivda pojavlja ob dejanjih, ki niso primerna, sram pa je povezan predvsem z vprašanjem, kakšen si v očeh drugih. Ker zajema celotno osebo, vnaša globalno zavračanje in načenja samospoštovanje. Projekcija spreminja ta občutek v vtis, da te drugi ne upoštevajo. V borbi proti občutku razvrednotenosti se najlažje borimo tako, da iščemo občudovanje drugih. Sram in krivda sta potrebna kontrolna mehanizma. Brez kriv­de bi bili brezvestni ter brez sramu brezsramni in nesramni (psihopatski). Kadar ju je preveč in se pojavljata v patološki obliki in intenziteti, se krivda kaže v konfliktu med egom in superegom, občutki sramu pa, odmaknejni od resničnosti, poganjajo mehanizme narcisistične patologije, ki močno načenja samopodobo. Oboje predstavlja resne ovire v psihoterapiji, zato je poznavanje fenomenologije krivde in sramu nujno pri analitični procesni obravnavi oseb z osebnostno motnjo. Tovrstna psihoterapija je zahtevna, dolgotrajna, izid pa negotov. Zato je namen tega prispevka predstaviti funkcijo, fenomenologijo ter razvoj krivde in sramu, da bi spoznanja, ki jih prinašajo nove raziskave, opogumila psihoterapevte tudi za delo s tovrstnimi »težkimi« pacienti.