Pomen tišine v psihoterapiji

Avtorji

  • Janko Bohak

Ključne besede:

tišina, psihoanaliza, terapevtska aliansa, prenos, protiprenos, čuječnost

Povzetek

V psihoterapevtski literaturi obstaja sorazmerno malo prispevkov, ki bi obravnavali tišino kot samostoj­no temo ali psihoterapevtovo orodje. To lažje razumemo, če pomislimo, da je bila nova znanost ob svojem rojstvu poimenovana kot zdravljenje z govorom (angl. talking cure). Zato se je zdelo smiselno, da pomeni zavračanje govorjenja v psihoterapiji odpor. In v resnici je pogosto tako. Lahko pa je tudi obratno: da namreč preveč besed predstavlja odpor s tem, ko neko resnico zamegli ali jo ohranja na racionalni ravni in ji ne omogoča stika z ustreznim doživljanjem. S tem zastre resnico pacienta in resnico odnosa med pa­cientom in psihoterapevtom. V prispevku obravnavam dva vidika tišine: tišino terapevta in tišino pacienta. V sklepu povzemam, da je tišina pacienta sporazumevanje, ki ga moramo razumeti. Tudi tišina terapevta je sporazumevanje, a mora biti tako vešča in izkušena, da zagotovi nadaljevanje terapevtskega procesa, ne pa takšna, da v pacientu sproži morebitno retravmatizacijo namesto korektivne izkušnje. Tudi tišina terapevta je lahko izraz premalo ozaveščenega kontratransfernega doživljanja.

Prenosi

Objavljeno

2012-03-03

Kako citirati

Bohak, J. (2012). Pomen tišine v psihoterapiji. Kairos – Slovenska Revija Za Psihoterapijo, 6(1-2). Pridobljeno od https://kairos.skzp.org/index.php/revija/article/view/176

Številka

Rubrike

Strokovni prispevki

Najbolj brani prispevki istega avtorja(jev)

1 2 3 4 > >>