Povezava med psihološko travmo in samomorilnostjo z vidika reprezentacij sebe

Povzetek

Klasične psihološko usmerjene raziskave samomorilnosti ne posvečajo posebne pozornosti travmatskim življenjskim dogodkom kot dejavnikom, ki bi pomembno vplivali na samomorilnost posameznikov. Šele z razvojem psihotravmatologije se pojavijo prve raziskave, ki nakazujejo visoko korelacijo med sa­momorilnostjo in travmo, tako v zgodnjem razvojnem obdobju kot tudi v poznejših življenjskih obdobjih. Huda travma ali ponavljajoči se čustveni stres, ki se ne more integrirati v otrokovo doživljanje stvarnosti, vodi do negativnih sprememb v razvoju otrokovih nevrobioloških struktur in funkcij, še posebej prefron­talne skorje oz. desne hemisfere. Članek se osredotoča na vlogo negativnih reprezentacij sebe (self-repre­zentacij) pri psihološki travmi in samomorilnosti s poudarkom na nevrobiološki ravni. Pri tem pa poskuša najti stičišče med konstruktoma samomorilnosti in psihološke travme v vlogi negativnih reprezentacij sebe tudi s pomočjo znanstveno podprtih metod, npr. Firestonovega modela in Orbachovega modela razvoja samomorilnosti. Osvetljuje nevrobiološke perspektive travmatizacije, pri kateri se razvijejo katastrofične dezintegracije reprezentacij sebe in občutja psihološke bolečine. Osrednja vloga negativnih reprezentacij sebe dobro povezuje problematiko samomora in travme ter omogoča nov pristop k preprečevanju samomo­rilnosti prek boljšega razumevanja znakov, ki govorijo o negativnih miselnih procesih in o razvoju duševne bolečine.