Psihoterapevtski odnos iz vidika psihoterapevtske znanosti

Povzetek

V tujini smo priča protislovnemu razvoju empirično podprte psihoterapije, ki uvaja v terapev­tsko prakso standardizirane metode in tehnike dela za posamezne diagnostične kategorije in negira vpliv terapevtskega odnosa, klientovih kvalitet, ki niso diagnostične narave, terapevtovih osebnih dejavnikov, pomen usklajenosti in ujemanja različnih osebnih dejavnikov med terapev­tom in klientom ter nenazadnje procesov in elementov terapevtskega konteksta v času. Hkrati so številne raziskave učinkovitosti terapije pokazale, da sta psihoterapevtski odnos in znotraj tega delovna zveza ne glede na psihoterapevtski pristop osnovna katalizatorja terapevtske spremem­be, da ravno njuni kvaliteti najbolje napovedujeta učinkovitost psihoterapije. Tudi epistemološki premiki znotraj terapevtske teorije in prakse, ki so jih spodbudili kibernetika drugega reda, teo­rija samoorganizacije, konstruktivizem, sodobne raziskave dojenčkov, teorija intersubjektivnosti idr. poudarjajo pomen soudeleženosti, vzajemnosti, trenutkov srečanja med terapevtom in kli­entom ter da so tehnike in intervencije odnosna dejanja v soustvarjanju terapevtskega konteksta. Terapevtske spremembe so tesno povezane z ujemanji, ki se zgodijo med samoorganizirajočimi procesi med klientom in terapevtom ter znotraj klienta in terapevta v stabilnem, varnem okolju, ki ga omogoča dobra delovna zveza: čustvena vez ter pogajanje o terapevtskih ciljih in nalogah.