Branje kot dodatna terapevtska podpora pri zdravljenju odvisnosti od alkohola

Povzetek

Bralne navade udeležencev v raziskavi so pretežno naravnane na branje neliterarnih del. Največ jih bere priporočeno strokovno literaturo in avtobiografska dela s temo alkoholizma. Vzpodbudno je, da osebe po zdravljenju berejo več in je pripravljenost za biblioterapijo višja. Osebam, ki so bolj izobražene, so bila leposlovna dela bolj všeč in obratno. Osebe, ki jim je v času zdravljenja odvisnosti od alkohola knjiga pomagala pri okrevanju in takih je dobra polovica, so bistveno bolj dovzetne in željne branja, verjamejo v zdravilno moč knjige in si želijo sodelovanja v terapevtski bralni dejavnosti.  Leposlovje ima močan vpliv na doživljajski svet od alkohola odvisnih oseb. Bralska odzivnost udeležencev je bila izredno visoka in čustveno intenzivna. Najgloblji doživljajski odziv so vzbudila dela z negativno konotacijo alkohola, torej tista, ki izražajo uničujoče telesne ali duševne posledice odvisnosti ter pesem, ki ne vključuje teme odvisnosti, vendar s simboliko duševne stiske nudi širši asociativni manevrski prostor. Upoštevajoč izsledke kvantitativnega dela, da imajo za udeležence večjo »zdravilno« moč dela brez teme odvisnosti od alkohola in z bolj optimističnim sporočilom ter kvalitativnega dela, kjer se izkaže, da imajo pri intenzivnosti duševne spremembe pomembno vlogo tudi podobne izkušnje, sklepamo, da je najbolj primerno biblioterapevtsko leposlovno delo tako, da združuje oboje.