Psihoanalitično branje skozi teorijo štirih diskurzov

Povzetek

Literatura in psihoanaliza že od samega spočetja slednje živita v določenem sožitju, kjer se tako dopolnjujeta kakor fundamentalno izključujeta. Prvi se je teme lotil že Freud, tradicijo pa je nadaljevala cela vrsta psihoanalitikov, med katerimi izstopa predvsem Jacques Lacan. Njegova teorija štirih diskurzov je koristno orodje implikacije psihoanalize in skoznjo lahko razlikujemo štiri različne bralce, ki se vsak na svoj unikaten način spoprijemajo z literarnimi deli. Bralec »gospodar« vse bere na enak način, bralec »histerik« skuša v tekstu najti ključ, bralec »univerzalist« bere objektivno, bralec »analitik« pa simptomatsko. Tem poenostavitvam navkljub se odnos med literaturo in psihoanalizo ne sme reducirati na aplikacijo ene ali druge, temveč je treba razkriti pomen transferja pri branju, hkrati pa opozoriti na paradoksalnost pozicije, v kateri se znajdemo kot bralci: kot mojstri in vajenci. Predvsem pa kot želeča si bitja.