Kaj naj bi vsak psihoterapevt vedel o zasvojenostih in omamah?

Povzetek

Zasvojenosti (zlasti z alkoholom, drogami in igralništvom) ter omamne motnje naravnih potreb (zlasti motnje hranjenja in odnosov) so tako pogosta telesna, duševna in socialna motnja, da se tudi pri psihoterapiji redno srečujemo z njimi, še veliko več pa s številnimi psihosocialnimi stiskami, ki so posledica zasvojenosti ali omam. Psihoterapevt potrebuje za uspešno delo v teh primerih posebno diagnostično znanje, saj so te motnje zakrite zaradi motenih psihosocialnih obrambnih mehanizmov na individualni, mikrosocialni in makrodružbeni ravni. Tudi vse drugo delo na področju zasvojenosti in omam se v marsičem zelo razlikuje od dela pri drugih motnjah. Psihoterapevt ima velike možnosti za delo na vseh metodičnih področjih zasvojenosti in omam: pri informativnem svetovanju, terapiji in psihosocialni rehabilitaciji, zaščiti pred recidivo, pri raziskovanju in tudi pri preventivi. Za razvoj psihoterapije pri nas je odločilnega pomena, da bo delo psihoterapevtov tudi na področju zasvojenosti in omam strokovno kompetentno, uspešno in mrežno povezano, tako da bo na tem področju vsak lahko delal, kar obvlada, preostalo delo pa predajal tistim, ki so kompetentni zanj. V članku so pregledno prikazana temeljna adiktološka spoznanja o zasvojenostih in omamah na temelju avtorjeve celostne antropološke definicije, da je zasvojenost umetna škodljiva potreba po omamni snovi, omamnem doživljanju ali vedenju, v sklepnem delu članka pa je analiza psihoterapevtovih možnosti in nalog na tem področju.