Pojavnost slišanja glasov in odnos slišalcev do njih

Povzetek

Namen empirične študije je bil zbrati podatke o pogostosti in fenomenologiji izkušnje slišanja glasov, ki jih sliši samo oseba, drugi okrog nje pa ne. Podatki so bili zbrani s pomočjo internetne ankete, h kateri smo povabili študente in študentke različnih študijskih programov osmih fakultet treh različnih univerz v Sloveniji. Ankete je v celoti izpolnil vzorec 670 oseb, med katerimi prednjačijo ženske, študentke predvsem družboslovnih študijskih programov v prvi polovici dvajsetih let. Medtem ko je 45,7 % anketiranih poročalo o izkušnji slišanja glasov, smo našli 13,5 % vseh, ki slišijo glasove razmeroma pogosto (torej ne gre le za enkratno ali dvakratno izkušnjo), pri čemer to niso samo glasovi lastnih misli. V večini so glasovi slišalcem dobrodošli in jih dobro sprejemajo; le 12 % slišalcev je takih, ki so jim glasovi neprijetni in bi se jih hkrati radi znebili. 7 % slišalcev je doslej v zvezi s tem že iskalo pomoč ali pa bi si jo želeli dobiti. Izhodišča študije so bila povezana s teoretsko, empirično in obravnavno tradicijo, ki jo zastopa mednarodno gibanje »hearing voices«. Izhajajoč iz svojih empiričnih ugotovitev se študija zavzema za načelno nepatologizirajoč odnos do slišanja glasov ter uveljavljanje obravnavnih pristopov, ki dopuščajo, da je slišanje glasov smiselna in pomena polna izkušnja, ki je lahko koristno izhodišče za delo s slišalci.