Hipnoanaliza in hipnopsihoterapija kot dialoški praksi

Povzetek

Obstajajo pomembne razlike med odrsko in terapevtsko hipnozo in med hipnozo in spanjem. Posebej zahtevno je terapevtsko delo v globoki hipnozi. V svetu in pri nas nekonsistentna raba pojmov hipnoza, terapevtska oziroma klinična hipnoza, medicinska hipnoza, hipnoterapija, hipnoanaliza in hipnopsihoterapija ustvarja precejšnjo zmedo, zato predlagava bolj jasno razmejitev med njimi. Posebej dragoceno je lahko razlikovanje, ki ga je uvedel Robert Lindner, med hipnozo kot sugestivno metodo in hipnozo kot ustvarjanjem stanja, pogojev oziroma okoliščin, v katerih ima terapija, bodisi v okviru medicine ali psihoterapije, večje možnosti za uspeh. Na osnovi tega razlikovanja poudariva, da je hipnoza kot dialoška praksa ključna za razvijanje (psiho)terapevtskega odnosa. Ob predstavitvi dveh primerov iz klinične prakse tudi prikaževa dve vrsti uporabe hipnoze v psihoterapiji in medicini ter predlagava dve različni vrsti kompetentnosti terapevtov, ki sta za to potrebni. Kompetentnost za hipnoanalizo in hipnopsihoterapijo je možno razviti samo skozi večleten proces učenja, ki obsega tri ključne stebre psihoterapevtskega izobraževanja: teorijo, prakso pod supervizijo in učno terapijo, v kateri bodoči psihoterapevt preizkusi terapevtski proces podprt s hipnozo na lastni koži.