Čuječnost v krščanskih duhovnih praksah in stičišča s psihoterapijo

Avtorji

  • Mihael Černetič

Ključne besede:

čuječnost, duhovnost, krščanstvo, nepsis, hezihazem, Jezusova molitev

Povzetek

Sodobni psihološki koncept čuječnosti nima vzporednic le v budizmu, temveč tudi v različnih drugih duhovnih tradicijah. Ker je zmožnost za čuječnost kot specifičen način usmerjanja pozornosti ena od vrojenih človeških duševnih zmožnosti, je mogoče domnevati, da so številne kulture na različnih koncih sveta in v različnih zgodovinskih obdobjih vsaka na svoj način odkrivale in razvijale to koristno mentalno veščino. Podrobneje se članek osredotoča na analizo čuječnosti v krščanskih duhovnih praksah, zlasti v hezihazmu kot eni najstarejših tovrstnih praks. Podobno kot sta dva osrednja stebra za razvijanje čuječnosti v budizmu meditacijski zvrsti samatha in vipassana ter v sekularno-psihološkem prakticiranju čuječnosti zavedanje dihanja in brezobjektno zavedanje, tako lahko v krščanstvu prepoznamo dva takšna stebra v uporabi koncepta nepsis ter v izvajanju Jezusove molitve kakor tudi rožnega venca. Predstavljeni so še neptična oziroma pravoslavna psihoterapija ter nekatera druga stičišča čuječnosti, krščanske duhovnosti in psihoterapije. Zdi se smiselno, da psihološka in psihoterapevtska znanost ohranjata odprtost (ob sočasni ustrezni znanstveni kritičnosti) do spoznanj glede čuječnosti, ki so se stoletja nabirala znotraj različnih duhovnih tradicij.

Prenosi

Objavljeno

2018-09-09

Kako citirati

Černetič, M. (2018). Čuječnost v krščanskih duhovnih praksah in stičišča s psihoterapijo. Kairos – Slovenska Revija Za Psihoterapijo, 12(3-4). Pridobljeno od https://kairos.skzp.org/index.php/revija/article/view/416

Številka

Rubrike

Znanstveni prispevki