Samodestruktivna vedenja med patološkim in normalnim

Povzetek

Vprašanje samodestruktivnosti že dolgo bega raziskovalce in akademike. Namen tega članka je s pregledom literature teoretično raziskati področje samodestruktivnih vedenj pri duševno bolnih in zdravih osebah. Pri splošni populaciji so značilnejše blažje oblike samodestruktivnih vedenj, kot so prokrastinacija, samohendikepiranje in naučena nemoč, medtem ko so v klinični populaciji pogostejše nevarnejše oblike, kot so samopoškodovanje, zloraba substanc in samomor. Pregled je pokazal, da so dejavniki, ki vplivajo na pojav samodestruktivnosti pri sicer zdravih posameznikih, težave v samoregulaciji in čustvena stiska. V klinični populaciji sta med temeljnimi razlogi za pojav samodestruktivnosti travma v obliki fizične in spolne zlorabe ter doživljanje nasilja (npr. vojna). Najprepričljivejši model za razlago samodestruktivnosti – model izogibanja doživljanju (angl. experiential avoidance model) – samodestruktivnost razume predvsem v funkciji zmanjševanja čustvene stiske. Čeprav gre za jasne razlike v intenzivnosti, je, kot kaže, samodestruktivno vedenje tako pri kliničnih kot nekliničnih populacijah v svojem jedru poskus uravnavanja čustvene stiske, ki jo posameznik doživlja.