Medgeneracijski prenos travme: vloga družine in starševstva pri potravmatski rasti

Povzetek

Raziskovanje medgeneracijske travme nam pokaže, kako so se travmatske izkušnje prve generacije prenašale in vgrajevale v življenja njihovih potomcev ter, kaj je pomagalo pri predelavi in zdravljenju. Predstavljena raziskava se nanaša na družbeno in osebno travmo iz časa druge svetovne vojne v Sloveniji in po njej, ki ga je dodatno zaznamovalo nasilje komunističnega režima.

Proces predelave travme zahteva, da osebne, ranljive zgodbe travmatiziranih posameznikov dobijo svoje mesto. Njihova predelava je dolgotrajna in poteka skozi več generacij, pri čemer mora vsaka opraviti svoj del znotraj tega procesa.

V treh zaporednih generacijah dveh družin smo s pomočjo osebnih zgodb opazili, kako so njuni člani uspeli integrirati travmatične dogodke v svojo družinsko zgodbo na način, ki jim je omogočil razviti bolj čustveno osvobojeno in pristno držo. K razrešitvi travme so jim bili v podporo dobro razviti osebni in socialni viri moči, predvsem močne medosebne vezi, in pa razvit občutek koherence, kjer predvsem izstopa občutek, da so zmogli videti smisel svoje izkušnje. Svojo izkušnjo so želeli osmisliti tudi s poznavanjem in širjenjem (bolj) celostne resnice o dogajanju iz časa nastanka travmatske izkušnje, ter predajati potomcem sporočila o moči preživetja, kar je okrepilo tudi njihov občutek lastne identitete. Dejstvo, da so uspeli, od prve generacije dalje, svojo izkušnjo razviti v nove priložnosti, okrepiti občutek osebne moči in medosebne odnose ter poglobiti duhovno izkušnjo, pa kaže na njihovo potravmatsko rast.