Psihoterapevtova skrb zase kot preventiva pred izgorelostjo

Avtorji

  • Neva Kumer

Ključne besede:

psihoterapija, emocionalno delo, izgorelost, skrb zase, čuječnost

Povzetek

Večina psihoterapevtskega dela temelji na odnosu, ki je pogosto čustveno zahteven. Predvsem pri mlajših psihoterapevtih, ki so še v procesu učenja in z manj let izkušenj, pogosteje prihaja do porušenega ravnovesja med delom in osebnim življenjem. To lahko dolgoročno vodi tudi v izgorelost. Raziskave kažejo, da k razvoju izgorelosti prispevajo nizka toleranca na stres, stališča in prepričanja do odgovornosti, dejavniki v delovnem okolju (podaljšan delovni čas), pomanjkanje izkušenj ter (ne)vključenost v lastno terapijo in supervizijo, pri čemer so dejavniki tveganja tako družbeni kot psihološki. Pregled študij je pokazal pomembnost socialne in lastne podpore kot varovalnega dejavnika za zaposlene v pomagajočih poklicih, kot pomembnejša kompetenca pri ohranjanju ravnovesja pa se izpostavlja skrb zase. Pri skrbi zase lahko psihoterapevti uporabljajo različne tehnike kot so čuječnost, avtohipnoza, spiritualnost, umetnost, telesna aktivnost, lastna terapija in supervizija. V Sloveniji še nimamo razvitega sistematičnega in učinkovitega pristopa, ki bi psihoterapevtom nudil oporo oziroma način sproščanja po čustveno napornem delu. Dejavnosti, ki so na voljo, kot so razna izobraževanja in supervizije, so zaradi samoplačniške narave pogosto nedostopna uporabnikom. Ob koncu podajam predlog, ki bi lahko na dolgi rok okrepil osebnostno prožnost tistih, ki vsakodnevno delajo z ljudmi.

Prenosi

Objavljeno

2021-03-03

Kako citirati

Kumer, N. (2021). Psihoterapevtova skrb zase kot preventiva pred izgorelostjo. Kairos – Slovenska Revija Za Psihoterapijo, 15(1-2). Pridobljeno od https://kairos.skzp.org/index.php/revija/article/view/504