Odnos med klientom in terapevtom v okviru sistemskega pristopa: usklajevanje razlik
Ključne besede:
postmoderna paradigma, odpuščanje, sprava, terapevtski delovni odnos, družinska terapija, psihoanaliza, eksistencialna, na osebno usmerjena in kognitivna terapija, empirično podprta praksa, zloraba, travma, posttravmatska stresna motnjaPovzetek
Postmoderna paradigma družinskim terapevtom dovoljuje, da sprejmejo in prilagodijo ti. “sodelovalni” terapevtski odnos, v katerem sta klient in terapevt sopotnika v odkrivanju samega sebe in v katerem je glavni poudarek na razumevanju klientovih izkušenj. V članku raziskujeva možnosti usklajevanja tega, kar vemo o terapevtskem odnosu s klasičnimi metodami in tehnikami družinske terapije, kjer so intervence “trdne”. Nujna in logična posledica postmodernega mišljenja je tudi ta, da je prišlo do premika v psihoterapevtskem izobraževanju in usposabljanju, kjer so se za sistemske terapevte pokazali koristni tudi psihoanalitski pristopi kot sta eksistencialni in na osebo usmerjeni pristop. Preko raziskav in študij kliničnih primerov prikaževa pozitivne učinke takega izobraževanja in usposabljanja za zdravljenje zlorab, nasilja in travm na različnih ravneh družinskih izkušenj. Integracija sistemskega načina mišljenja, psihoanalitskih pristopov in postmodernega narativnega okvirja je pomembna, ker omogoča terapevtom, da se lažje prilagodijo na nestalno, raznoliko okolje in skupaj s klienti soustvarjajo nove rešitve in strategije za stalno spreminjajoče se in večkrat škodljive okoliščine sodobnega globaliziranega sveta.
