Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo

Meje v nas: kolektivni spomin in travma, tišina, obmejni prostori in izgubljene identitete

2026-08-31T20:01:44+02:00

Prispevek se osredotoča na strokovne izkušnje z ustvarjalno-terapevtskimi delavnicami, namenjenimi odpiranju prostora za simbolizacijo zamolčanih obmejnih izkušenj v slovensko-italijanskem obmejnem prostoru, s posebnim poudarkom na vlogi tišine, kolektivnega spomina in medgeneracijskega prenosa nepredelanih izkušenj ter zamolčanih spominov na naslednje generacije. Analizira, kako zgodovinski prelomi – fašistično nasilje, druga svetovna vojna, istrski eksodus in povojne migracije – ostajajo aktivni v osebnem in kolektivnem nezavednem posameznikov in skupin ter se manifestirajo skozi kulturne komplekse, izbrane travme, povezovalne objekte ter dolgotrajen molk posameznih manjšin in skupin. V primeru soočenja se narativi ene ali druge strani pogosto pokažejo v obliki projekcij sence in polarizacije ter nezmožnosti dialoga. Osnovno vprašanje v prispevku je, ali lahko empatična verbalizacija lastne zgodbe prispeva k soočanju s polarizacijo v skupini ter pomaga pri preseganju delitev, gradnji mostov, spodbujanju sodelovanja in razvijanju sočutja.

Prispevek izhaja iz teoretskih izhodišč fenomena medgeneracijske travme in psihoanalitične koncepte paranoidno-shizoidne in depresivne pozicije, identifikacije, projektivne identifikacije ter odlaganja (depositing) združuje s pojmi povezovalnega objekta (linking object) in izbrane travme (chosen trauma). Avtorica se opira na psihoanalizo in jungovsko analitično psihologijo, pri čemer poskuša s pomočjo kulturnih kompleksov, arhetipov in kulturnega nezavednega simbolno razumeti in interpretirati nezavedne pojave. Poseben poudarek je namenjen vlogi umetnosti kot medija, ki lahko pomaga simbolizirati, žalovati in postopno transformirati potlačene, travmatične in ‚zamrznjene‘ vsebine nezavednega.

Obmejni prostori v Sloveniji in po svetu predstavljajo kompleksno, a hkrati izjemno ranljivo področje za delo s kolektivno travmo, kjer lahko predvsem interdisciplinarni pristopi omogočijo prehod iz zamrznjene žalosti v proces žalovanja. Ta premik je ključen tako za posameznike kot za družbo.

Integrativna analiza razvoja osebnosti C. G. Junga s pomočjo umetne inteligence: Triangulirana računalniška študija individuacije, jezika in psihološke preobrazbe

2026-08-31T11:45:17+02:00

Prispevek obravnava razvoj osebnosti Carla Gustava Junga na podlagi razširjene računalniške analize njegovih pisnih del v ključnih obdobjih njegovega intelektualnega in kliničnega razvoja (1902–1921). Raziskava presega zgolj pozitivistično pojmovanje merjenja osebnosti ter povezuje pristope umetne inteligence z globinsko-psihološko in zgodovinsko-interpretativno analizo. Uporabljena je triangulirana metodologija, ki vključuje oceno velikih pet s pomočjo klasičnega strojnega učenja (IBM Watson Personality Insights), napovedovanje osebnostnih dimenzij po modelu Velikih pet s pomočjo transformatorjev ter semantično interpretacijo z uporabo velikih jezikovnih modelov. Na tej osnovi so rekonstruirane dolgoročne spremembe v Jungovi osebnostni strukturi. Rezultati kažejo, da je bila Jungova čustvena nestabilnost najizrazitejša v njegovih zgodnjih kliničnih letih, se je v obdobju sodelovanja s psihoanalitičnim gibanjem občutno zmanjšala, v času nastajanja Liber Novus ponovno okrepila na nadzorovan in simbolno ustvarjalen način ter se nazadnje stabilizirala v delu Psihološki tipi. Namesto interpretacij, ki Jungovo ustvarjalno krizo razumejo kot psihopatološki pojav, izsledki podpirajo razumevanje individuacije kot dolgotrajnega, zavestno vodenega in refleksivnega psihičnega procesa.

Zemljevidi sanj: Analiza sanj po psihoanalitični in geštalt metodi

2026-08-31T11:55:17+02:00

Zemljevidi sanj se navezujejo na štiri analitične in psihoterapevtske pristope k obravnavi sanjskih vsebin: Freudovega, Bionovega, Jungovega in Perlsovega. Iz teoretičnega izhodišča raziskava preide v analizo serije sanj mladega Afričana, sanjanih kmalu po večmesečnem migracijskem potovanju iz Gambije v Empoli v Italiji. Raziskava predstavlja kvalitativno interpretativno analizo tesnobnih sanj, ki jih je udeleženec doživel v omenjenem obdobju. Serija sanj je bila interpretirana z metodologijo psihoanalitične in geštalt psihoterapije, s posebnim poudarkom na čustvenih konotacijah v sanjskih vsebinah. Analiza intervjujev je bila izvedena z namenom opazovanja čustvenih odzivov na obe metodi dela s sanjami. Rezultati kažejo na manjše razlike v intenziteti in raznolikosti izraženih čustev po izvedenih intervjujih.

Blodnja kot simptom, simbol in subjektivna izkušnja

2026-08-31T13:55:41+02:00

Blodnje sodijo med osrednje psihopatološke fenomene, zato se v okviru biomedicinskega modela najpogosteje povezujejo s psihiatričnimi kategorijami, nevrotransmiterskim neravnovesjem in možganskimi procesi. Vendar pa so blodnje zaradi svoje kompleksnosti in večplastnosti samo s psihiatričnim pristopom pomanjkljivo razumljene in obravnavane. Članek odpira možnosti celovitejšega razumevanja in obravnave blodenj tako, da jih zajame v treh razsežnostih: (1) kot simptom (znotraj biomedicinske in nevroznanstvene paradigme), (2) kot simbol (znotraj psihoanalitičnih teorij in literarne umetnosti) in (3) kot subjektivno izkušnjo (posameznikovo avtentično doživljanje). Tovrsten pogled presega tradicionalni dihotomiji med realnim in nerealnim, med objektivnim in subjektivnim ter si pri obravnavi blodenj prizadeva enakovredno povezati znanstveni diskurz z umetniškim izrazom in subjektivnim doživljanjem. Gre za konstruktivno povezovanje treh različnih legitimnih virov in poti, ki predstavljajo blodnjo kot kompleksen psihološki fenomen. Blodnja ni le kognitivna distorzija, napačno in izkrivljeno mišljenje, temveč je lahko tudi globok in smiseln odziv človeka na notranje in/ali zunanje okoliščine. Članek si prizadeva za celostno obravnavo oseb z blodnjami, za destigmatizacijo blodnje in duševne motnje ter za humanizacijo psihopatoloških fenomenov, to je tistih naravnih duševnih pojavov, ki so bili skozi zgodovino slabo, preozko ali preveč enostransko razumljeni, da so se človeku sčasoma odtujili. Toda blodnje s svojo preživetveno, prilagoditveno in razvojno vlogo vsemu navkljub vztrajajo v človekovi duševnosti in so se verjetno prav zaradi pomena, ki ga imajo za človeka, ohranile skozi desettisočletja in številne rodove. Članek odpira prostor za psihoterapevtski dialog, ki klinično definicijo blodnje kot zmotne zaznave in interpretacije stvarnosti dopolnjuje z razumevanjem njenega simbolnega pomena in subjektivne izkušnje tega, ki blodnje doživlja.

Evalvacija triažnega sistema v ambulanti za duševno zdravje

2026-08-31T14:09:09+02:00

Ta študija je kvalitativno preučila izkušnje udeležencev s sistemom triaže v zasebni ambulanti za duševno zdravje. Ob naraščajočem povpraševanju po storitvah duševnega zdravja in potrebi po učinkovitem razporejanju obravnave je bil namen raziskave preučiti delovanje, zaznano uporabnost in sprejemljivost procesa triaže. S polstrukturiranimi intervjuji smo zajeli pet zaposlenih (psihologe, psihoterapevte in koordinatorja triaže) ter dva pacienta, ki sta zaključila vstopni postopek. Podatki so bili analizirani z uporabo induktivne tematske analize. Rezultati kažejo, da strukturiran sistem triaže, ki vključuje spletni vstopni obrazec, standardizirane ocene ter koordinirano dodeljevanje, omogoča pravočasen dostop do obravnave, izboljšuje pripravljenost terapevtov ter povečuje transparentnost razporejanja pacientov. Hkrati so udeleženci izpostavili ključne napetosti, zlasti med standardizacijo in individualizacijo ter možen vpliv predhodnih informacij na klinično presojo. Komunikacija, čakalne dobe in etični vidiki, predvsem varstvo podatkov, so se izkazali kot osrednji dejavniki, ki oblikujejo izkušnje udeležencev.

Čeprav je bil sistem na splošno ocenjen kot uporaben in sprejemljiv, rezultati temeljijo na majhnem in kontekstualno omejenem vzorcu, zato jih je treba interpretirati previdno. Študija nakazuje, da lahko sistemi triaže pomembno prispevajo k ambulantni obravnavi duševnega zdravja, če so implementirani fleksibilno, podprti z jasno komunikacijo in dopolnjeni s klinično presojo. Nadaljnje raziskave so potrebne za preverjanje dolgoročne učinkovitosti, prenosljivosti in širše uporabnosti v različnih okoljih.

Medgeneracijski prenos oblike navezanosti v družini z otrokom ali mladostnikom s sladkorno boleznijo tipa 1 in terapevtske intervencije

2026-08-31T14:18:34+02:00

Sladkorna bolezen tipa 1 (SBT1) je ena najzahtevnejših kroničnih bolezni v otroštvu in adolescenci, saj zahteva stalno spremljanje ravni glukoze v krvi, prilagajanje inzulinske terapije ter visoko stopnjo vsakodnevne vključenosti otroka in njegove družine v zdravljenje. Poleg zahtevnega zdravstvenega režima SBT1 pomembno vpliva na čustveno doživljanje in odnose znotraj družine. Do danes je bilo opravljenih razmeroma malo raziskav, ki bi raziskovale medgeneracijski prenos oblike navezanosti med starši in otroki oziroma mladostniki s kronično boleznijo, kot je SBT1. Namen tega preglednega članka je pregled raziskav na področju medgeneracijskega prenosa oblike navezanosti med starši in otroki oziroma mladostniki s SBT1, povezanost med SBT1 in oblikami navezanosti v družini in vpliv same bolezni na družinski sistem. V drugem delu članka se osredotočimo na pregled terapevtskih intervencij za družine z otroki ali mladostnikom s SBT1, ki so na voljo in njihov vpliv na presnovno urejenost SBT1.

Jamesovski okvir za klinično delo z neobičajnimi stanji zavesti: od radikalnega empirizma do terapevtskega pluralizma

2026-08-31T14:28:21+02:00

Ta teoretični prispevek predlaga jamesovski okvir za klinično informirano delo z neobičajnimi stanji zavesti (NSZ) ter oblikuje tri uporabne izpeljave. (1) »Religiozne izkušnje« Williama Jamesa reinterpretira skozi radikalni empirizem kot disciplinirano metodo opisovanja doživetega pomena, vrednosti, afekta in odnosov kot podatkov, ob hkratnem zadržanju metafizičnih trditev; na tej osnovi vzpostavi terminološki most do holotropnega okvira kot hevristične, anahronistično omejene primerjave. (2) Jamesov pragmatizem uporabi za operacionalizacijo »praktične vrednosti« (»cash value«) skozi čas – z longitudinalnim spremljanjem (npr. prvi in drugi teden, po nekaj mesecih in po enem letu) ter kazalniki regulacije, funkcioniranja, odnosov, tveganj, narativne stabilnosti in utelešenja uvidov v ponavljajoča se dejanja. (3) Na podlagi Jamesovega pluralizma prispevek predlaga držo terapevtskega pluralizma in klinični kompas, ki povezuje varnost in pragmatične izide; okvir je uporabljen pri primerih med terapevtskim delom v NSZ, duhovno krizo in akutno psihozo, pri čemer se zagovarja etika brez redukcionizma in brez romantiziranja. Kratke vinjete ponazorijo različne prioritete stabilizacije in ustvarjanja pomena.

Ko mladostnik o svojih težavah spregovori s klepetalnim robotom: Psihološki in etični vidiki rabe umetne inteligence pri mladih

2026-08-31T19:32:14+02:00

Duševno zdravje mladih je naraščajoč problem današnje družbe. Mladi, ki so odrasli v digitalnem svetu, se po nasvet in pomoč obračajo na generativno UI, na t.i. chatbote oz. klepetalne robote, s katerimi se pogovarjajo. Klepetalni roboti imajo precej prednosti: vedno so na voljo, so lahko dostopni, prilagodljivi in empatični, pomagajo pri psihoedukciji, imajo veliko informacij in dobro pomnijo pretekle seje, so cenovno dostopni, sram in stigmo pa lahko mladi z njimi premagajo na enostavnejši način. Poleg tega združujejo različne terapevtske pristope in pomagajo pri usposabljanju terapevtov. Opažamo pa tudi omejitve v delovanju teh UI sistemov, zlasti etične narave. Te se navezujejo predvsem na možnost odvisnosti od UI, vprašanje ali so podatki, na katerih temelji UI, točni ter reprezentativni, in vprašanje, ali so klepetalni roboti sposobni resnične empatije.

Neopsihoanaliza Haralda Schultz-Henckeja in njen vpliv na razvoj psihoterapije v okviru slovenske psihiatrije

2026-08-31T19:44:18+02:00

Članek se začne z opisom razvoja Schultz-Henckejeve neopsihoanalize v Nemčiji, v katerem se odraža kompleksno prepletanje teoretskih inovacij in institucionalnih prilagoditev kulturnim in družbenim okoliščinam. Schultz-Hencke je poskušal nadgraditi klasično psihoanalizo s prenosom poudarka s Freudove metapsihologije na fenomenološko preučevanje osebnostne zavrtosti in trenutnih konfliktov. Njegovi nasledniki so pomembno prispevali k integraciji in financiranju psihoterapije iz javnih sredstev v zdravstvenem sistemu, vendar je razvoj neopsihoanalize ostal zaznamovan s Schultz-Henckejevo kontroverzno vlogo v okviru Göringovega inštituta med drugo svetovno vojno.

Vključitev neopsihoanalitičnega nauka v slovensko psihiatrijo v šestdesetih letih 20. stoletja je tesno povezana z delovanjem kliničnega psihologa Leopolda Breganta. Po zaključku usposabljanja v Berlinu in Göttingenu je leta 1968 pridobil status psihoterapevta in s prenosom novih znanj pripomogel k zmanjšanju ideološko obarvanega odpora do psihoanalize. Ključno podporo pri razvoju sistematičnega usposabljanja iz psihoterapije za zdravnike in klinične psihologe so mu nudili psihiatri Lev Milčinski, Bazilija Pregelj in Miloš Kobal, ki so v klinični praksi prepoznali vrednost interdisciplinarnega timskega dela in dispanzerske metode pri obravnavi duševnih motenj. Ta krog strokovnjakov je postavil temelje za rojstvo slovenske psihoterapije v organizirani obliki v okviru psihiatrije leta 1968.

Postopen razvoj je vodil do oblikovanja t. i.‚ Schultz-Bregantove teorije‘, ki je združevala neopsihoanalitična izhodišča s kliničnimi izkušnjami v slovenski psihiatriji. Po letu 1986, ko se je obdobje Bregantovega neposrednega vpliva končalo, so nasledniki, kot sta Peter Praper in Franc Peternel, njegovo dediščino nadgradili z vključevanjem teorije objektnih odnosov, razvojne, self in ego psihologije ter skupinske analize. Teoretski premik je omogočil bolj diferencirano obravnavo pacientov in širjenje standardov usposabljanja od psihoterapije kot metode k psihoterapiji kot medicinski specializaciji oz. celo samostojnemu poklicu.

V sklepnem delu prispevek obravnava prevlado biomedicinskega/bolezenskega modela v psihiatriji, ki jo utrjujejo družbene okoliščine neoliberalizma. Industrijski kompleks duševnega zdravja ne vpliva le na uporabnike zdravstvenih storitev, temveč tudi na vse zdravstvene delavce. Najbolj zaskrbljujoča posledica je razkrajanje etičnih vrednot, saj namesto skrbi za kvaliteto in pravično dostopnost do psihoterapevtskih storitev postaja za tiste, ki si je ne morejo privoščiti samoplačniško, vse bolj površna in nedosegljiva – denar izrinja srce. Poseben pomen je pripisan sprejetju Zakona o psihoterapevtski dejavnosti novembra 2025, ki psihoterapijo opredeljuje kot samostojen poklic in avtonomno znanstveno vedo. Zgodovinska refleksija tukaj ne služi le arhiviranju preteklosti, temveč deluje kot nujno orodje za razumevanje sedanjih sistemskih deviacij in naj bi pripomogla k premoščanju politik izključevanja znotraj in zunaj zdravstvenega sistema.

Uvodnik o zakonsko dovoljenih psihoterapevtskih pristopih: korak naprej ali nazaj?

2026-09-11T03:47:22+02:00

Hvaležnost ob sprejetju Zakona o psihoterapevtski dejavnosti

2026-08-31T20:04:51+02:00

Likovno izražanje lahko odpre prostor za tisto, česar z besedami ne moremo izraziti: Intervju z Ireno Valdes o razvoju likovne terapije po svetu in pri nas

2026-08-31T20:09:13+02:00

Nevropsihoterapija

2026-09-11T03:34:23+02:00

3. Kongres Slovenske krovne zveze za psihoterapijo SOUSTVARJANJE V NEGOTOVEM SVETU - SKUPNOST KOT ZDRAVILO

2026-09-11T03:40:09+02:00