Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo

Klaus Grawe in njegov prispevek k empiričnemu potrjevanju skupnih dejavnikov in k integraciji v psihoterapiji

Miran Možina — 2026-05-20

Klaus Grawe (1943–2005), je bil nemški raziskovalec psihoterapije. Njegova metaanaliza iz leta 1994 o rezultatih študij psihoterapije je bila najobsežnejša in najambicioznejša v Nemčiji ter je sprožila vročo razpravo v akademskih krogih in širši skupnosti o učinkovitosti in uspešnosti različnih pristopov in psihoterapije na splošno. V svojih znanstvenih študijah je Grawe zastavil temeljna vprašanja, kot so: Kako poteka terapevtski proces? Kateri elementi sestavljajo uspešno psihoterapijo, ki presega meje psihoterapevtskih šol? Kako lahko najbolje usposobimo psihoterapevte za njihove zahtevne naloge? Njegovi poznejši prispevki so se osredotočali na integracijo novih nastajajočih področij nevrobiologije in nevroznanosti s klinično psihologijo in psihoterapijo, s čimer je postal oče sodobne nevropsihoterapije.

Habemus legem: 21. novembra 2025 je bil sprejet Zakon o psihoterapevtski dejavnosti

Miran Možina — 2026-05-20

In memoriam dr. Jožef Magdič (1943–2025)

Tine Papič — 2026-05-20

Motnja izumljanja psihiatričnih motenj (MIPM)

Gabriel Symonds — 2026-05-20

Nevropsihoterapija

Klaus Grawe — 2026-05-20

Tipologije delovne obremenitve med zaposlenimi v IT v Avstriji

Maria Gren — 2026-05-20

Ozadje: Za panogo IT so značilne visoke zahteve, hitre inovacije in kratki roki, kar lahko bistveno vpliva na dobro počutje zaposlenih in uspeh organizacije. Namen te študije je raziskati tipologije delovne obremenitve med strokovnjaki IT v Avstriji, s poudarkom na vplivu odgovornosti zaposlenih in spola. Ob prikazu namena študije je obravnavano vprašanje umeščeno v širši kontekst. Metode: Z uporabo kopenhagenskega psihosocialnega vprašalnika (COPSOQ) smo analizirali stratificiran vzorec 200 zaposlenih v IT glede na spol in vodstvene vloge. Analiza je vključevala Wardovo grozdno in diskriminantno analizo za opredelitev treh različnih tipologij delovne obremenitve: odporne, zmerno odporne in neodporne. Rezultati: Analiza je pokazala velike razlike med opredeljenimi tipologijami delovne obremenitve na vseh petih področjih kopenhagenskega vprašalnika. Natančneje, osebje na vodilnih položajih je pogosteje spadalo v skupino, ki ni odporna (18,9 %, p = .008). Opazna je bila razlika med spoloma, saj so bile ženske na vodilnih položajih nesorazmerno bolj zastopane v skupini neodpornih (35,7 %, p = .137). Zaključki: Študija poudarja potrebo po ciljno usmerjenih ukrepih za zmanjšanje izzivov delovne obremenitve in poklicnega stresa v sektorju IT. Vključevanje pristopov, ki temeljijo na tipologiji, v organizacijske strategije lahko izboljša podporo za razvijanje odpornosti zaposlenih in obvladovanje stresa, tako da upošteva posebne potrebe različnih skupin zaposlenih.

Obravnava otrok, nameščenih v rejniške družine – psihoterapevtova vloga in njegovo doživljanje

Elizabeta Dornik Hribar — 2026-05-20

Psihoterapevtsko delo z otroki, ki so nameščeni v rejniških družinah, je zlasti zaradi izkušenj, ki jih otroci nosijo s seboj, ter vključenosti širšega sistema (biološka in rejniška družina, socialna služba) specifično in kompleksno, a skromno raziskano. V pričujoči raziskavi smo se osredotočili na vlogo, ki jo ima psihoterapevt znotraj rejniškega sistema, ter njegovo doživljanje pri obravnavi otroka, nameščenega v rejniško družino. Po pregledu teoretičnih smernic za psihoterapevtsko delo znotraj omenjenega področja smo izvedli kvalitativno raziskavo, v katero smo na podlagi izpolnjevanja kriterijev vključili pet relacijskih družinskih terapevtov. Z njimi smo izvedli polstrukturiran intervju, pri čemer smo kot izhodišče postavili tri raziskovalna vprašanja, in sicer, kakšno izkušnjo psihoterapevtskega dela z rejniškim sistemom imajo psihoterapevti, kakšen je način njihovega dela glede na stiske otrok v rejništvu ter kako vidijo vlogo psihoterapevta znotraj rejniškega sistema? Na podlagi rezultatov smo oblikovali utemeljeno teorijo o psihoterapevtovi vlogi pri obravnavi otrok, nameščenih v rejniške družine, ter o psihoterapevtovem doživljanju dela znotraj omenjenega konteksta. Izkazalo se je, da psihoterapevti svojo vlogo doživljajo kot zelo odgovorno in večplastno, povezano s skrbjo za otroka znotraj sistema ter med potekom procesa. Doživljanje ob delu z otroki, nameščenimi v rejniške družine, pa je povezano s strokovnim kontekstom; ob spoznavanju delovanja sistema in sodelovanjem znotraj le tega psihoterapevti pogosto doživljajo nemoč, hkrati pa tudi potrebo po strokovni podpori. Ob tem pa se v njih odvija tudi intenziven osebni proces.

Tišina kot spontan pojav in intervencija v psihoterapiji: preliminarna študija

Maša Pupaher — 2026-05-20

Cilj preliminarne raziskave je bil identificirati značilnosti tišine kot spontanega pojava in terapevtske intervencije, terapevtovo doživljanje tišine, namene uporabe tišine kot intervencije in dejavnike, ki vplivajo na uporabo tišine kot intervencije. Izvedli smo kvalitativno raziskavo preko fokusne skupine, v kateri je sodelovalo šest udeležencev oz. udeleženk, ki so izhajali iz psihoanalitičnega, sistemskega, geštalt in integrativnega psihoterapevtskega pristopa. Podatke smo analizirali z metodo refleksivne tematske analize. Rezultati so pokazali, da značilnosti tišine kot terapevtske intervencije predstavljata zavestna uporaba in ciljna usmerjenost, medtem ko tišina kot spontan pojav izhaja iz trenutkov srečanja med terapevtom in klientom. Terapevti tišino doživljajo kot obliko komunikacije in kot intersubjektivni konstrukt. Glede na kakovost in trajanje jo doživljajo kot pojav, ki zajema tako prijetne kot neprijetne občutke. Na podlagi doživljanja terapevti prepoznavajo različne vrste tišin. Nameni uporabe tišine so usmerjeni na klienta, terapevta in na medosebni prostor med terapevtom in klientom, pri čemer je treba upoštevati kontraindikacije za njeno uporabo. Na uporabo tišine kot intervencije vplivajo štiri večje skupine dejavnikov: dejavniki terapevta, klienta, terapevtskega odnosa in terapevtskega procesa. Kljub majhnemu vzorcu, ki ne omogoča generalizacije rezultatov, so zaključki raziskave nakazali na pomembnost obravnave tišine v psihoterapiji, ki presega vplive konceptov posameznih terapevtskih pristopov.

Sándor Ferenczi danes v luči velike psihoterapevtske razprave: Predhodnik teorije skupnih dejavnikov in kontekstualnega modela

Miran Možina — 2026-05-20

Članek prikazuje prispevek Sándorja Ferenczija k razvoju psihoterapije z vidika velike psihoterapevtske razprave, ki poteka že več kot 150 let med dvema modeloma psihoterapije – med biomedicinskim, ki temelji na specifičnosti diagnostike in obravnave, ter kontekstualnim/biopsihosocialnim modelom, ki poudarja skupne značilnost različnih terapij in zdraviteljskih praks. Medtem ko se Freudu ni uspelo oddaljiti od biomedicinskega modela, je Ferenczi zgodaj prepoznal omejenost medicinske/psihiatrične prakse, temelječe na biološkem redukcionizmu, in položil temelje biopsihosocialnega pristopa. Npr. Freudova konceptualizacija histerije se sklada z biomedicinskim modelom, saj jo je definiral kot specifično duševno motnjo, ki naj bi imela znanstveno utemeljeno razlago etiologije (potlačeni travmatični dogodki) in mehanizma spremembe (uvid v nezavedno), iz tega pa naj bi izhajal specifični terapevtski ukrep (prosto asociiranje). Kljub šibki empirični podlagi je Freud vztrajal, da sta psihoanalitična diagnostika in obravnava specifični in podprti z znanstvenimi dokazi. Tako je Freudova psihoanalitična teorija postala predhodnica vseh teoretično usmerjenih stilov psihoterapije, ki so dosegli svoj razcvet v Združenih državah Amerike sredi 20. stoletja. Za razliko od Freuda pa je Ferenczi poudarjal radovedno raziskovanje, reflektiranje in nenehno revidiranje klinične prakse, kar se sklada s sodobnim raziskovanjem psihoterapije, utemeljenim na praksi in kontekstualnem/biopsihosocialnem modelu. Zato se članek zaključi s temeljitim pregledom Ferenczijevih pionirskih prispevkov k razvoju teorije skupnih dejavnikov in kontekstualnega modela. Ti prispevki vključujejo izvirna spoznanja o dejavnikih klienta in terapevta, terapevtski aliansi, povratnem informiranju in vplivu tehnik.

»Semper reformari debet«: Življenje in delo Michaela Balinta

Zoltan Pap — 2026-05-20

Delo Michaela Balinta predstavlja pomembno dediščino budimpeške psihoa-nalitične šole iz začetka dvajsetega stoletja, katere utemeljitelj je bil psihoanalitični pionir Sándor Ferenczi. V Balintovem izrazito relacijsko orientiranem psihoanalitičnem opusu ima kontratransfer osrednjo vlogo, kar ne predstavlja le zapuščine njegovega tesnega sodelovanja s Ferenczijem, temveč tudi rezultat izjemno plodnega strokovnega dela preostalih članov budimpeške psihoanalitične šole z Vilmo Kovács na čelu, ki so oblikovali specifičen model psihoanali-tičnega usposabljanja. Četudi je bil ta model v poznejših letih zaradi različnih dogmatičnih razlogov zavrnjen, je Balint vendarle poskrbel, da se je osnovno izročilo budimpeške psihoanalitične šole ohranilo v t. i. Balintovih skupinah, s pomočjo katerih je Balint relacijsko orientirano psihoanalitično miselnost uspel aplicirati tudi onkraj psihoterapevtske dejavnosti v ožjem pomenu besede. Obenem se dediščina budimpeške psihoanalitične šole nadvse jasno zrcali tudi v Balintovi posodobitvi psihoanalitične teorije in vpeljavi nekaterih njegovih inovativnih konceptov, s katerimi pa ni poskrbel le za rehabilitacijo neupravičeno zapostavljenega dela svojega mentorja Ferenczija, temveč je tudi tlakoval pot poznejšemu razvoju psihoanalize.

Vpeljava relacijske družinske terapije v Strokovni center Planina

Andreja Vukmir Brenčič — 2026-05-20

Raziskava preučuje proces uvajanja relacijske družinske terapije (RDT) v Strokovni center Planina ter analizira organizacijske, procesne in odnosne dejavnike, ki omogočajo učinkovito vključevanje družinske terapije v obravnavo otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami (ČVM). Številne študije poudarjajo, da je sodelovanje staršev eden ključnih dejavnikov dolgoročne spremembe otrokovega vedenja ter njihove čustvene stabilizacije. Družina predstavlja primarni prostor oblikovanja otrokove osebnostne in čustvene strukture ter odnosnih vzorcev, zato dolgotrajnejše spremembe niso mogoče brez vključitve staršev v terapevtski proces. Implementacija družinske terapije v zavodsko okolje je tako ne le strokovno utemeljena, temveč tudi nujna, če želimo spodbujati reintegracijo otrok v primarno okolje. Kljub tem ugotovitvam družinska terapija v slovenskih strokovnih centrih ni sistemsko umeščena, čeprav zakonodaja predvideva sodelovanje družine. To pomeni, da otroci pogosto ostajajo brez nujno potrebne povezave med individualno obravnavo in družinskim okoljem, kamor se otrok po namestitvi vrača. Razvoj terapevtskih praks, ki vključujejo tako sistemsko kot odnosno perspektivo, je zato ključnega pomena. Raziskava temelji na RDT in povezuje sistemsko, interpersonalno in intrapsihično raven doživljanja ter regulacijo afekta razume kot osrednji mehanizem terapevtske spremembe. Model omogoča razumevanje ponavljajočih se odnosnih vzorcev ter transformacijo družinske dinamike, kar je bistveno pri delu z otroki s ČVM. Namen raziskave je bil preučiti, kako je mogoče RDT postopno in celostno integrirati v zavodsko obravnavo otrok s ČVM ter katere pogoje je treba zagotoviti, da terapija postane trajen in komplementaren del multidisciplinarne prakse. Raziskava zapolnjuje pomembno vrzel v slovenskem prostoru, kjer primanjkuje študij, ki bi obravnavale vključevanje družinske terapije v zavodska okolja, ter ponuja smernice za razvoj integriranih, multisistemskih pristopov.

Ključni trenutki sprememb v relacijski družinski terapiji

Barbara Kreš — 2026-05-20

Prispevek obravnava ključne trenutke v psihoterapiji, ki so opredeljeni kot trenutki v terapevtskem procesu, ki sprožijo trajne spremembe. Raziskava je študija primera desetih udeležencev, vključenih v terapijo po relacijskem družinskem pristopu, in raziskuje ključne trenutke terapevtske spremembe, njihov obstoj, značilnosti, pogoje za njihov nastanek in spremembe, ki sledijo tem trenutkom. Podatki so bili zbrani s pomočjo poglobljenih intervjujev in analizirani z uporabo utemeljene teorije. Rezultati kažejo, da lahko klienti v relacijski družinski terapiji identificirajo enega ali več ključnih trenutkov terapevtske spremembe in da se ti trenutki lahko pojavijo tako znotraj kot zunaj terapevtskega procesa. Občutek varnosti, sprejemanje klienta s strani terapevta in notranja odločitev klienta za spremembo, so pomembni dejavniki za nastanek teh trenutkov. Kot posledica ključnih trenutkov pride do sprememb na mnogih področjih življenja klienta. Ugotovitve so skladne s prejšnjimi raziskavami in teoretičnimi predpostavkami, hkrati pa prinašajo pomembne nove vpoglede v psihoterapevtsko zdravljenje, ki temelji na relacijskem modelu družinske terapije.

Vloga impulzivnega vedenja in inhibitornega nadzora pri dobrem počutju otrok

Jernej Kovač — 2026-05-20

Impulzivno vedenje in inhibitorni nadzor sta bistvena vidika otrokovega razvoja, ki oblikujeta otrokovo sposobnost obvladovanja vedenj in čustev v socialnem in učnem okolju. Prispevek preučuje ta vedenja na vzorcu 116. otrok prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja ter analizira vpliv spola in starosti na njuno izražanje. Podatki so bili zbrani s pomočjo vprašalnika za starše, ki je zajemal 13 postavk impulzivnosti in 12 postavk inhibitornega nadzora. Deskriptivna analiza je pokazala, da sta bila tako impulzivna naravnanost in inhibitorni nadzor na splošno stabilna v celotnem vzorcu, pri čemer je večina otrok kazala zmerno raven obeh. Manjše razlike med spoloma so bile ugotovljene pri določenih postavkah, kot sta »Hiter v dejavnostih« in »Težko sledi navodilom«, vendar te razlike niso bile statistično značilne. Podobno tudi glede starosti niso bile ugotovljene statistično značilne razlike v postavkah impulzivnosti in inhibitornega nadzora. Raziskava prispeva pomemben vpogled v vzorce vedenjske regulacije pri otrocih in poudarja potrebo po nadaljnjem raziskovanju okoljskih dejavnikov, ki lahko vplivajo na razvoj teh vedenj, s čimer bi lahko podprli oblikovanje ciljno usmerjenih vzgojno-izobraževalnih strategij.

Uporaba prepovedanih drog v mladostništvu: povezanost z vzgojnimi stili, starševskimi pravili in uporabo drog pri starših

Karmen Osterc Kokotovič — 2026-05-20

V Evropi uporaba prepovedanih drog med mladostniki in mlajšimi odraslimi narašča. Starši imajo pri uporabi prepovedanih drog med mladimi ključno vlogo. Namen naše raziskave je bil proučiti in primerjati učinke vzgojnih stilov, specifičnih starševskih pravil glede uporabe ter starševske uporabe prepovedanih drog na uporabo le teh med mladimi. Raziskovalni vzorec je sestavljalo 839 dijakov iz različnih srednješolskih programov v Sloveniji, starih od 14 do 21 let. Povezanost med uporabo prepovedanih drog kadarkoli v življenju pri mladih in njihovimi izkušnjami s starševskimi praksami smo ocenjevali z logistično regresijo, pri čemer smo v multivariatnem modelu kontrolirali demografske, socialno-ekonomske in izobraževalne dejavnike. Med uporabo prepovedanih drog smo šteli uporabo zdravil z namenom, da bi se mladostnik zadel, amfetamina, LSD-ja, kokaina, heroina, lepila ali drugih hlapil, gobic, kombinacije alkohola in tablet, ekstazija ter novih psihoaktivnih snovi. Avtoritarni vzgojni stil tako matere kot očeta (v primerjavi z avtoritativnim) je statistično značilno povezan s povečanim tveganjem za uporabo prepovedanih drog med mladostniki. Jasno očetovo neodobravanje uporabe prepovedanih drog deluje kot varovalni dejavnik, medtem ko materina tolerantnost (tj. pomanjkanje neodobravanja), presenetljivo, statistično značilno zmanjšuje verjetnost uporabe prepovedanih drog. Starševska neuporaba prepovedanih drog v multivariatnem modelu ni bila statistično značilno povezana z uporabo prepovedanih drog med mladostniki. Kot najmočnejši napovedni dejavnik uporabe prepovedanih drog med mladimi so se pokazala očetova pravila glede uporabe. Ob upoštevanju občutljivosti razvojnega obdobja mladostništva je prepoznavanje ter spodbujanje varnih in podpornih starševskih odnosov ključno za preprečevanje tveganih vedenj. Ugotovitve so posebej dragocene za psihoterapevtsko delo z mladostniki in njihovimi starši, saj omogočajo boljše razumevanje vpliva različnih vzgojnih praks na otrokovo psihološko odpornost. Raziskava celostno osvetljuje vlogo materinskih in očetovskih pristopov ter prispeva pomembno izhodišče za razvoj terapevtskih in preventivnih intervencij v slovenskem prostoru.