Samostojen poklic psihoterapevta – velika ideja Evropske zveze za psihoterapijo

Povzetek

Psihoterapijo od njenih začetkov spremljajo težave, kako jo opredeliti, kako jo razmejiti z drugimi oblikami pomoči, kako jo znanstveno utemeljiti, katerim strokam jo zaupati, na osnovi katerih razumevanj človeškega bitja jo razvijati itd. Na ta vprašanja in na vprašanje, kakšno naj bo srečanje, v katerem eno človeško bitje pomaga drugemu, nam različni psihoterapevtski pristopi – sicer notranje konsistentni – nudijo različne, lahko tudi protislovne odgovore. Ti odgovori, zasičeni z različnimi, ontološkimi, epistemološkimi in eshatološkimi prepričanji, povzročajo nestrpnost med njihovimi zagovorniki in s tem zavirajo razvoj tako potrebne raznovrstnosti na ravni praktične pomoči. — Da bi presegli te ovire, potrebujemo dvoje: formalni okvir in osebni napor. Okvir predstavlja Evropska zveza za psihoterapijo, ki s Strasbourško deklaracijo, (1990) o psihoterapiji kot znanstveni disciplini in samostojnem poklicu ter zagovarjanju mnogoterosti metod – presega te ovire. Osebno lahko vsakdo prispeva k preseganju medsebojnega oviranja na tem področju tako, da razkrije osebno in profesionalno identiteto, sprejme identiteto drugega in tako omogoči dialog.