Od medicinskega kategorialnega pristopa k holističnemu kontekstualnemu in sistemskemu pristopu v diagnosticiranju in obravnavi težav in motenj v socialni interakciji otrok in mladostnikov

Povzetek

Predstavljamo kritični pogled na razširjen medicinski kategorialni pristop težavam in motnjam v socialni interakciji otrok in mladostnikov, ki utrjuje nekatera napačna prepričanja o tem področju tudi v laični javnosti in pomembno prispeva k stigmatizaciji in izločanju teh otrok in mladostnikov. Temu nasproti postavljamo holistični kontekstualni in sistemski pristop, ki na podlagi številnih raziskav poudarja preplet biopsihosocialnih dejavnikov. Ti lahko vplivajo rizično kot spodbujevalci in vzdrževalci težav in motenj ali podporno, ko iščemo vire moči in podpore pri spreminjanju interakcijskih težav. Iz raziskav je razvidno, da je dejavnikov tveganja in podpore, ki vplivajo na razne oblike nesocialnega vedenja več, da pogosto delujejo posredno ter medsebojno povezano in prepleteno v kompleksno mrežo. Diagnostični pristop in obravnava zato ne bi smela temeljiti zgolj na simptomatiki, temveč na raziskovalno sistemskem pristopu. Če razumemo diagnosticiranje kot proces raziskovanja, gre za neprestano nastajanje in spreminjanje, saj se nekatere hipoteze potrjujejo, druge pa ovržejo. Strokovnjak je le eden od udeležencev tega procesa, saj gre za skupno odkrivanje in soustvarjanje s klienti. In seveda večinoma sodeluje več različnih profilov strokovnjakov, saj večina težav potrebuje večperspektivno obravnavo. Multidisciplinarni pristop omogoča povezovanje različnih teoretskih paradigem, kar spodbuja konceptualizacijo problemov z več zornih kotov. Podobno tudi strokovni pristop k spreminjanju ne more in ne sme biti usmerjen zgolj v otroka in občasno v starše ali v iskanje preprostih rešitev, ki jih ponuja medicinski model. Pomoč mora biti kontekstualna ter odvisna od številnih različnih dejavnikov in možnosti, ki se razlikujejo glede na specifične potrebe vsakega otroka oz. mladostnika in njegovega okolja.