»Semper reformari debet«: Življenje in delo Michaela Balinta

Povzetek

Delo Michaela Balinta predstavlja pomembno dediščino budimpeške psihoa-nalitične šole iz začetka dvajsetega stoletja, katere utemeljitelj je bil psihoanalitični pionir Sándor Ferenczi. V Balintovem izrazito relacijsko orientiranem psihoanalitičnem opusu ima kontratransfer osrednjo vlogo, kar ne predstavlja le zapuščine njegovega tesnega sodelovanja s Ferenczijem, temveč tudi rezultat izjemno plodnega strokovnega dela preostalih članov budimpeške psihoanalitične šole z Vilmo Kovács na čelu, ki so oblikovali specifičen model psihoanali-tičnega usposabljanja. Četudi je bil ta model v poznejših letih zaradi različnih dogmatičnih razlogov zavrnjen, je Balint vendarle poskrbel, da se je osnovno izročilo budimpeške psihoanalitične šole ohranilo v t. i. Balintovih skupinah, s pomočjo katerih je Balint relacijsko orientirano psihoanalitično miselnost uspel aplicirati tudi onkraj psihoterapevtske dejavnosti v ožjem pomenu besede. Obenem se dediščina budimpeške psihoanalitične šole nadvse jasno zrcali tudi v Balintovi posodobitvi psihoanalitične teorije in vpeljavi nekaterih njegovih inovativnih konceptov, s katerimi pa ni poskrbel le za rehabilitacijo neupravičeno zapostavljenega dela svojega mentorja Ferenczija, temveč je tudi tlakoval pot poznejšemu razvoju psihoanalize.