Meje v nas: kolektivni spomin in travma, tišina, obmejni prostori in izgubljene identitete

Povzetek

Prispevek se osredotoča na strokovne izkušnje z ustvarjalno-terapevtskimi delavnicami, namenjenimi odpiranju prostora za simbolizacijo zamolčanih obmejnih izkušenj v slovensko-italijanskem obmejnem prostoru, s posebnim poudarkom na vlogi tišine, kolektivnega spomina in medgeneracijskega prenosa nepredelanih izkušenj ter zamolčanih spominov na naslednje generacije. Analizira, kako zgodovinski prelomi – fašistično nasilje, druga svetovna vojna, istrski eksodus in povojne migracije – ostajajo aktivni v osebnem in kolektivnem nezavednem posameznikov in skupin ter se manifestirajo skozi kulturne komplekse, izbrane travme, povezovalne objekte ter dolgotrajen molk posameznih manjšin in skupin. V primeru soočenja se narativi ene ali druge strani pogosto pokažejo v obliki projekcij sence in polarizacije ter nezmožnosti dialoga. Osnovno vprašanje v prispevku je, ali lahko empatična verbalizacija lastne zgodbe prispeva k soočanju s polarizacijo v skupini ter pomaga pri preseganju delitev, gradnji mostov, spodbujanju sodelovanja in razvijanju sočutja.

Prispevek izhaja iz teoretskih izhodišč fenomena medgeneracijske travme in psihoanalitične koncepte paranoidno-shizoidne in depresivne pozicije, identifikacije, projektivne identifikacije ter odlaganja (depositing) združuje s pojmi povezovalnega objekta (linking object) in izbrane travme (chosen trauma). Avtorica se opira na psihoanalizo in jungovsko analitično psihologijo, pri čemer poskuša s pomočjo kulturnih kompleksov, arhetipov in kulturnega nezavednega simbolno razumeti in interpretirati nezavedne pojave. Poseben poudarek je namenjen vlogi umetnosti kot medija, ki lahko pomaga simbolizirati, žalovati in postopno transformirati potlačene, travmatične in ‚zamrznjene‘ vsebine nezavednega.

Obmejni prostori v Sloveniji in po svetu predstavljajo kompleksno, a hkrati izjemno ranljivo področje za delo s kolektivno travmo, kjer lahko predvsem interdisciplinarni pristopi omogočijo prehod iz zamrznjene žalosti v proces žalovanja. Ta premik je ključen tako za posameznike kot za družbo.