Temelji delovanja supervizijskega odnosa in vloga regulacije afekta

Povzetek

Supervizijski odnos je skozi čas, vzporedno z razvijanjem supervizijske stroke,  zavzemal zelo različne vloge. Četudi sprva praktično izključen, danes zavzema centralno vlogo v supervizijskem procesu. V prispevku je razumevanje supervizijskega odnosa postavljeno v kontekst relacijske paradigme, ki je v superviziji odprla prostor zavedanju pomembnosti izkustva vseh udeleženih v proces.  Predstavljeni so tudi temeljni koncepti, ki so v zadnjih desetletjih pripomogli k razvoju relacijske drže v superviziji in predstavljajo temelje kvalitetnega supervizijskega odnosa. V nadaljevanju je pozornost usmerjena v teorijo navezanosti, ki je pomembno prispevala k razumevanju supervizijskega odnosa kot prostora ustvarjanja čustvene varnosti, pri čemer ima regulacija afektov pomembno vlogo. Predstavljeno je tudi dosedanje raziskovanje regulacije afekta v superviziji ter povzeto, kako prav regulacija preko drobnih interakcijskih sekvenc pripomore k ohranjanju povezanosti in rasti odnosa.