Kaj je najbolje za sina?

Kazuistični primer

Avtorji

  • Romana Kebe

Ključne besede:

transpersonalna psihoterapija, navezanost, shizoidna rana, supervizija

Povzetek

V vsakem posamezniku je nadosebnostno jedro s potrebo, da raste in se razvija do svoje optimalne mere. Psihoterapevtski odnos nudi pacientu varnost in podporo, ki je potrebna, da se ta razvoj lahko zgodi. Transpersonalni pristop poudarja, da je potrebno spremljati pacienta na njegovi poti in v njegovem ritmu, brez da ga poskušamo strpati v neko kategorijo ali pa ga prilagoditi našim pričakovanjem.—Psihoterapija kazuističnega primera predstavljenega tukaj je potekala 2 leti. V njem je predstavljen oče, ki je po razvezi zakona prišel po pomoč za svojega 7-letnega sina. Že v uvodnih pogovorih se je pokazalo, da je bil on sam star 7 let, ko je njegov oče zapustil družino. Travmatični dogodek je v njem zapustil globoko psihološko rano in preko nje je nadaljeval z vzorcem zapuščanja in biti zapuščen. Njegova plahost, nizka samopodoba, odnosi z nestabilnimi ženskami in težave z odločitvami so še povečali njegovo anksioznost in zmedo. Z naporom in preko nekaj nenavadnih dogodkov tekom terapije, se je pacient okrepil in zaživel iz bolj trdne podobe o sebi.

Prenosi

Objavljeno

2008-09-09

Kako citirati

Kebe, R. (2008). Kaj je najbolje za sina? Kazuistični primer. Kairos – Slovenska Revija Za Psihoterapijo, 2(3-4). Pridobljeno od https://kairos.skzp.org/index.php/revija/article/view/64

Številka

Rubrike

Strokovni prispevki