Regulacija psihoterapije in skrb za duševno zdravje v skandinavskih državah: Prispevek psihoterapije kot samostojnega poklica in znanstvene discipline k prehodu od biomedicinskega k biopsihosocialnemu pristopu
Ključne besede:
regulacija psihoterapije, akademizacija, psihiatrija, psihologija, duševno zdravje, Skandinavija, biomedicinski pristop, biopsihosocialni pristopPovzetek
Članek temelji na kvalitativni študiji, ki preučuje razvoj regulacije psihoterapije in skrbi za duševno zdravje v evropskih državah. Osredotoča se na skandinavske države, saj veljajo za visoko razvite države blaginje z dolgo tradicijo egalitarne zdravstvene in socialne politike. V zadnjih desetletjih so te države dale prednost izboljšavam na področju duševnega zdravja in storitev, vključno z regulacijo psihoterapije. Poudarek se je preusmeril od psihiatrične institucionalne oskrbe k ambulantni oskrbi, ki temelji na skupnosti, in družbeni udeležbi.
Švedska je bila prva evropska država, ki je leta 1985 sprejela zakon o psiho-terapiji, leta 1994 pa ji je sledila Finska. To je pomembno prispevalo k temu, da sta ti dve državi v primerjavi z Dansko, Islandijo in Norveško, kjer psihoterapija velja za multiprofesionalno dejavnost, na področju psihoterapije bolj razviti. Legalizacija psihoterapije kot samostojnega poklica in akademizacija psihoterapije kot avtonomne znanstvene discipline sta dva medsebojno povezana in vzajemno dopolnjujoča se procesa, ki sta za razvoj psihoterapije ključna.
Strategije za razvoj duševnega zdravja v Skandinaviji kažejo na premik od biomedicinskega/bolezenskega pristopa k biopsihosocialnemu. Vendar kljub izvajanju številnih učinkovitih strategij in praks za zmanjšanje medikalizacije in prisilnih psihiatričnih ukrepov, podatki o porabi psihofarmakov, pretirani diagnostiki in nasprotovanju zdravljenju brez zdravil kažejo, da tudi v skandinavskih državah še vedno prevladuje biomedicinski model.
Psihoterapija lahko pomembno prispeva k razvoju biopsihosocialnega pristopa. Prizadevanja psihoterapevtov v Skandinaviji in številnih drugih evropskih državah za uveljavitev psihoterapije kot samostojnega poklica in znanstvene discipline so ključna za njen prihodnji razvoj. Brez poklicne avtonomije bodo psihoterapevti še naprej marginalizirani, namesto da bi lahko sodelovali z drugimi strokovnjaki s področja duševnega zdravja pri razvoju biopsihosocialnega pristopa.
