Skupni dejavniki v superviziji ter njihov pomen za razvijanje kompetentnosti in ekspertnosti z namerno vadbo

Povzetek

Glavne naloge supervizorjev pokrivajo dve področji: a) supervizijo za razvijanje kompetentnosti supervizantov in b) konzultacijo za razvijanje ekspertnosti supervizantov za boljše izide klientov. Vpliv supervizije na supervizante in na razvoj njihove kompetentnosti oziroma ekspertnosti, ki je lahko pozitiven ali negativen, je potrjen z izsledki številnih raziskav. Nejasno pa ostaja, kako supervizija učinkuje na kliente supervizantov. Kljub vse večjemu številu supervizijskih modelov ni dokazov, da bi bil kakšen od njih boljši od ostalih, tako da vprašanje, katera oblika supervizije je učinkovitejša, še posebej glede na izide klientov, ostaja odprto. Pri iskanju dejavnikov supervizije, ki imajo največji vpliv na izide klientov, se vedno bolj kaže pomen skupnih dejavnikov, ki niso vezani na določen model, teorijo ali celo stroko. Hkrati so raziskave pokazale, da so z izkušnjami supervizorji vse manj zvesti oziroma pripadni določeni teoriji in vse bolj naklonjeni skupnim dejavnikom v superviziji, ki so transteoretični in celo transdisciplinarni. Tako so predstavljeni štirje integrativni, transteoretični modeli skupnih dejavnikov, procesov in praks v superviziji: na učenju temelječi model, supervizijska piramida, generični model in kontekstualni model. V vseh teh modelih je najobetavnejše zagotovilo za kakovostnejšo supervizijo in konzultacijo današnjega dne in v prihodnosti stalno spremljanje in evalviranje prakse posameznih supervizantov tam, kjer se odvija, ter upoštevanje povratnih informacij o izidih klientov v supervizijskem oziroma konzultacijskem procesu. V tem primeru govorimo o povratno informirani superviziji, ki izhaja iz meta teoretičnega koncepta povratno informirane obravnave in se razlikuje od tradicionalne supervizije, ki običajno temelji na določenem psihoterapevtskem modelu ali teoretični usmeritvi. Povratno informiranje o obravnavah klientov je seveda izjemno koristno tudi za konzultacije v okviru stalnega strokovnega izpopolnjevanja, še posebno v kolikor je namenjeno spodbujanju namerne vadbe odličnosti. Dozorel je čas, da se skupnim dejavnikom tako v raziskavah kot supervizijskih praksah posveti še več pozornosti kot doslej, da bi lahko supervizorji v supervizijah in konzultacijah nudili čim kvalitetnejšo pomoč supervizantom za razvijanje kompetentnosti oziroma ekspertnosti in za namerno vadbo odličnosti.