Nevro-slikovni izsledki o klinični hipnozi in njeni povezavi s trojnim mrežnim modelom psihopatologije: Perspektiva funkcijske magnetne resonance (fMRI)

Povzetek

Ozadje: Kljub temu da je znanje o nevronskih korelatih hipnoze uporabno za klinično prakso, ostajajo pomanjkljivo opredeljeni. Raziskovanje funkcijske konektivnosti v velikih možganskih omrežjih med hipnozo omogoča nova spoznanja o kognitivnem nadzoru, disociaciji in samozavedanju, kar lahko izboljša učinkovitost klinične uporabe hipnoze pri različnih stanjih.

Namen: V tej študiji gre za sistematični pregled raziskav o hipnozi s pomočjo funkcijske magnetne resonance (fMRI) ter za kvalitativno sintezo izsledkov o vplivu hipnoze na konektivnost znotraj možganskih omrežij in med omrežji za stanje mirovanja (angl. default mode network), poudarjanje (angl. salience network) in izvršitev (angl. central executive control network). Podana so tudi priporočila za bodoče raziskovanje na podlagi vrzeli in nedoslednosti v obstoječi literaturi in metodologiji.

Metoda: V bazah podatkov PubMed, PsycINFO, Scopus, Web of Science idr. smo pregledali študije o hipnozi, ki so bile izvedene s pomočjo fMR tehnologije. Članke, objavljene v angleščini, smo strokovno pregledali glede na merila za upravičenost. Nato smo podatke o študijah zbrali v standardiziran obrazec, kakovost pa ocenili z uporabo lestvice Newcastle-Ottawa. Izvedli smo kvalitativno sintezo, osredotočeno na učinke hipnoze na konektivnost znotraj in med možganskimi omrežji za stanje mirovanja, poudarjanje in izvršitev.

Rezultati: Merila za vključitev je izpolnjevalo 35 študij (n=689 udeležencev). Pri pregledu smo ugotovili heterogene učinke hipnoze na mrežno konektivnost, pri čemer so, odvisno od uporabljenih sugestij, poročali tako o povečani kot tudi o zmanjšani konektivnosti. Izsledki kažejo na možne terapevtske učinke pri bolečini in tesnobi, vendar se je to v neposredni klinični praksi le delno potrdilo. Predhodne ugotovitve kažejo, da hipnoza vpliva na konektivnost med omrežji za poudarjanje in izvršitev, s čimer spodbuja regulacijo interocepcije in afekta od zgoraj navzdol. Zmanjšana konektivnost se je pokazala tudi v področjih, kot sta posteriorna cingularna skorja in precuneus, ki so povezana s stanjem mirovanja in spontanimi notranjimi introspektivnimi procesi (tj. mišljenjem, ki ni vezano na fizične ali mentalne naloge in ni povezano z zunanjimi dražljaji).

Zaključki: Čeprav se v literaturi pojavljajo različni protokoli in rezultati, ugotovitve na splošno kažejo, da hipnoza od zgoraj navzdol vpliva na notranje introspektivne procese, nadzor pozornosti in čustveno procesiranje s spreminjanjem funkcionalnih interakcij med kortikalnimi in subkortikalnimi možganskimi področji. Nedoslednosti, ki izhajajo iz metodoloških razlik in heterogenosti študij, omejujejo dokončne sklepe. Odpravljanje teh omejitev s standardiziranimi protokoli in primerjavami, ki temeljijo na univerzalni taksonomiji velikih možganskih omrežij, bi utrdilo dokaze o nevronskem podpisu hipnoze in povečalo njeno uporabnost v različnih kontekstih.