Zakonska ureditev psihoterapije in svetovanja kot samostojnih poklicev: kaj se lahko naučimo na primeru Avstrije?

Povzetek

Odkar so leta 1990 v Avstriji sprejeli zakon o psihoterapiji, ki jo opredeljuje kot samostojen poklic in avtonomno znanstveno disciplino, so jasni njegovi glavni pozitivni učinki: povečanje števila psihoterapevtov, povečan priliv proračunskih sredstev za psihoterapijo in izboljšanje dostopnosti do psihoterapevtskih storitev. Izboljšalo se je tudi sodelovanje med psihoterapevti, psihologi, zdravniki in psihiatri, ki izvajajo psihoterapevtsko dejavnost v okviru zdravstvenega varstva, ter izobraževanje in raziskovanje na področju psihoterapije. Veliko pa se lahko naučimo tudi iz pomanjkljivosti avstrijskega zakona, ki jih bo v kratkem izboljšala novela, ki jo pripravljajo. V njej bodo odpravili starostne omejitve glede vključevanja v izobraževanje iz psihoterapevtskih pristopov in glede začetka samostojnega opravljanja poklica. Jasneje bodo tudi začrtali možnost neposrednega akademskega izobraževanja iz psihoterapije po srednji šoli na dodiplomski in magistrski stopnji ter razširili pooblastila Zbornice psihoterapevtov. Priporočila OECD za izboljšave avstrijskega sistema skrbi za duševno zdravje, ki so poučna tudi za nas, zajemajo pet točk: premike virov, spremembe v praksah zdravljenja z zdravili, opolnomočenje splošnih zdravnikov za prevzemanje pomembnejše vloge, spremembe v financiranju psihoterapije in izboljšanje zaposlovanja v okviru varovanja duševnega zdravja. Potem ko prikažem, kako imajo v Avstriji urejeno svetovanje, ki je v sodelovalnem in komplementarnem odnosu s psihoterapijo, zaključim s trinajstimi nauki, ki jih za normativno urejanje psihoterapije in svetovanja v Sloveniji lahko izluščimo iz avstrijskega primera.