Terapevtovo samorazkrivanje v relacijski psihoterapiji

Povzetek

V zadnjih desetletjih se je terapevtovo samorazkrivanje kot terapevtska intervencija uveljavilo v vseh pomembnejših psithoterapevtskih modalitetah. Vendar gre za zahtevno intervencijo, ob kateri mora psihoterapevt upoštevati različne dejavnike, da jo uporablja etično ustrezno in služi klientu ter krepi terapevtski odnos. V uvodu predstavimo etične smernice za ustrezno uporabo samorazkrivanja in orodje kolo odločitev, ki je v pomoč terapevtom pri odločitvi, ali je intervencija v določeni terapevtski situaciji ustrezna.

V nadaljevanju predstavimo rezultate raziskave odnosa do intervencije ter izkušenj s samorazkrivanjem, v katero je bilo vključenih trideset relacijskih zakonskih in družinskih terapevtov. Terapevti so izpolnili strukturiran vprašalnik, s katerim smo pridobili kvalitativne in kvantitativne podatke. Rezultati so pokazali, da relacijski terapevti razkrivajo predvsem interpersonalne vsebine (doživljanje ob klientu), kar je del terapavtske metode. Redkeje pa razkrivajo intrapersonalne vsebine (informacije o sebi, osebne izkušnje ipd.), saj gre v tem primeru za prečkanje terapevtske meje, zato takšna razkritja uporabijo, kadar ocenjujejo, da bi bila uporaba intervencije klientu kar najbolj v pomoč. Terapevti samorazkrivanje uporabljajo z namenom pomoči klientu, krepitve terapevtskega odnosa in spodbujanja terapevtskega procesa. Najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na njihovo odločitev glede samorazkrivanja, so dejavniki, povezani s klientom, terapevtskim odnosom, terapevtom in terapevtskim procesom. Med rezultati predstavimo tudi etične pomisleke, s katerimi se srečujejo terapevti ob odločanju glede uporabe samorazkrivanja, izkušnje v povezavi s tipom terapije (individualna, partnerska, družinska, skupinska) ter poudarimo pomembno vlogo terapevtskega treninga in supervizije pri izoblikovanju ustreznega odnosa do uporabe intervencije.