Obravnava otrok, nameščenih v rejniške družine – psihoterapevtova vloga in njegovo doživljanje

Povzetek

Psihoterapevtsko delo z otroki, ki so nameščeni v rejniških družinah, je zlasti zaradi izkušenj, ki jih otroci nosijo s seboj, ter vključenosti širšega sistema (biološka in rejniška družina, socialna služba) specifično in kompleksno, a skromno raziskano. V pričujoči raziskavi smo se osredotočili na vlogo, ki jo ima psihoterapevt znotraj rejniškega sistema, ter njegovo doživljanje pri obravnavi otroka, nameščenega v rejniško družino. Po pregledu teoretičnih smernic za psihoterapevtsko delo znotraj omenjenega področja smo izvedli kvalitativno raziskavo, v katero smo na podlagi izpolnjevanja kriterijev vključili pet relacijskih družinskih terapevtov. Z njimi smo izvedli polstrukturiran intervju, pri čemer smo kot izhodišče postavili tri raziskovalna vprašanja, in sicer, kakšno izkušnjo psihoterapevtskega dela z rejniškim sistemom imajo psihoterapevti, kakšen je način njihovega dela glede na stiske otrok v rejništvu ter kako vidijo vlogo psihoterapevta znotraj rejniškega sistema? Na podlagi rezultatov smo oblikovali utemeljeno teorijo o psihoterapevtovi vlogi pri obravnavi otrok, nameščenih v rejniške družine, ter o psihoterapevtovem doživljanju dela znotraj omenjenega konteksta. Izkazalo se je, da psihoterapevti svojo vlogo doživljajo kot zelo odgovorno in večplastno, povezano s skrbjo za otroka znotraj sistema ter med potekom procesa. Doživljanje ob delu z otroki, nameščenimi v rejniške družine, pa je povezano s strokovnim kontekstom; ob spoznavanju delovanja sistema in sodelovanjem znotraj le tega psihoterapevti pogosto doživljajo nemoč, hkrati pa tudi potrebo po strokovni podpori. Ob tem pa se v njih odvija tudi intenziven osebni proces.