Ranljivost žensk po izgubi zakonca oziroma partnerja: Povezanost s samokritičnostjo in zmožnostjo samopomiritve

Povzetek

Izguba partnerja lahko pri ženskah povzroči globoko ranljivost, ki vpliva na njihovo psihološko blagostanje. Žalujoče osebe se v stopnji ranljivosti med seboj razlikujejo, pri čemer je lahko odnos žalujoče osebe do sebe eden od možnih dejavnikov te ranljivosti. V skladu z ugotovitvami dosedanjih raziskav obstaja pri bolj samokritičnih osebah večje tveganje za razvoj psiholoških težav v primerjavi s tistimi, ki se znajo bolje samopomiriti. Ni pa še raziskano, ali obstaja pri bolj samokritičnih osebah tudi večje tveganje za večjo ranljivost v procesu žalovanja po smrti partnerja. V našo raziskavo je bilo vključenih 168 žensk, starih med 30 in 60 let, ki so v obdobju od leta in pol do pet let nazaj izgubile zakonca ali partnerja. Udeleženke so izpolnile Lestvico odnosa do žalovanja odraslih (AAG), ki meri ranljivost po smrti ljubljene osebe, ter vprašalnik Oblike kritiziranja samega sebe in lestvica pomiritve samega sebe (FSCRS), ki meri samokritičnost (nezadostni jaz in sovražni jaz) in zmožnost samopomiritve. Ugotovili smo visoko pozitivno korelacijo med pokazateljem ranljivosti po smrti ljubljene osebe in samokritičnostjo (predvsem z dojemanjem sebe kot nezadostnega) ter srednjo pozitivno korelacijo s sovražnim jazom. Prav tako smo ugotovili visoko negativno korelacijo med pokazateljem ranljivosti in zmožnostjo samopomiritve.

To pomeni, da ženske z večjo ranljivostjo po izgubi partnerja izražajo višjo stopnjo samokritičnosti in nižjo zmožnost samopomiritve. Naše ugotovitve izpostavljajo potrebo po nadaljnjem raziskovanju in razvoju terapevtskih pristopov in praktičnih intervencij za krepitev samopomiritve ter zmanjševanje samokritičnosti pri žalujočih ženskah.