Preseganje religije: refleksije o duhovnosti in psihoanalizi

Povzetek

V pričujočem eseju presojam psihoanalitični proces in duhovnost, ki je utemeljena v tako imenovani negativni teologiji. Naravna duhovnost, kot jo poimenujem, nima nobene zveze z rituali ali dogmami niti s predpostavljanjem neke druge realnosti. Za takšno duhovnost niso potrebne asketske prakse, ampak se doživlja bolj skozi strahospoštovanje in občutje skrivnosti. Naravna duhovnost pojmuje kot pomembno tisto, kar nekoga veže na svet v obliki skrbi, sočutja in interesa, ki ga izraža. V članku želim pokazati, da vsebuje psihoanaliza globoko naravno duhovnost, ki spodbuja transcendenco, osredinjeno na tukaj in zdaj. Psihoanaliza ponuja metafore integracije, osebnega zavedanja, predelave, iskrenosti do sebe, trajne skrbi v medosebnih odnosih, ki so v harmoniji z najbolj univerzalnimi religioznimi vrednotami. Kot metaforo za naravno duhovnost vidim nekatere vidike teorije kvantne fizike, ki poudarjajo medsebojno prepletenost in nedoločenost. Svojo misel zaključim z ugotovitvijo, da separacija in individuacija nista končni cilj psi­hološke integracije, pač pa je to kapaciteta za sprejemanje in doživljanje človeške vzajemne povezanosti.