Osebnost in identiteta z vidika sistemske znanosti

Povzetek

Pogleda na osebnost iz vidika sistemske znanosti si ne moremo predstavljati brez perspektive, ki vključu­je dinamične procese. S tem pristopom lahko prepoznamo vzorce mišljenja, čustev, vedenja in odnosov in analiziramo njihovo stabilnost ali nestabilnost. V jeziku teorije dinamičnih sistemov lahko v popolnoma deskriptivnem pomenu značilnosti osebnosti razumemo kot atraktorje vedenja in doživljanja. Teoretični konstrukt osebnosti lahko tako prikažemo z individualno konstelacijo bolj ali manj stabilnih atraktorjev (to je kognitivnih, čustvenih in vedenjskih vzorcev) v multidimenzionalnem prostoru s spremenljivkami, ki ponazarjajo vedenje, čustva in kognicijo določene osebe. Dinamične vzorce vedenja, čustvovanja in kogni­cije lahko prikažemo s t. i. pokrajinami potencialov. S kvalitativnim pristopom, ki se imenuje konfiguracij­ska analiza, lahko prikažemo časovno omejene atraktorje mentalnega funkcioniranja kot stanja uma (angl. “States of Mind”). To so doline na pokrajini potencialov. S kratkim prikazom primera bova ponazorila, kako lahko psihoterapijo opišemo s pomočjo spreminjajočih se konstelacij stanj uma. Razvoj osebne identitete človeka – “selfa” – temelji na meta-reprezentaciji osebnih pokrajin potencialov kognitivno-čustveno-vedenjskih vzorcev. Naši možgani oblikujejo občutek osebne identitete z neprekinje­nim in aktivnim procesom. Na ta način zagotavljajo subjektov občutek koherence in sposobnost delovanja. Vsi tipi oblikovanja mentalnih vzorcev kot tudi reprezentacija selfa temeljijo na procesih nevronske samo­organizacije, ki se stalno odvija v nelinearnem kompleksnem sistemu, ki ga imenujemo “možgani”.