Na poti k slovenskemu zakonu o psihoterapevtski
Ključne besede:
zakon o psihoterapevtski dejavnosti, psihoterapija kot samostojen poklic, Strasburska deklaracija o psihoterapiji, Evropska zveza za psihoterapijo, Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, Združenje psihoterapevtov Slovenije, Ministrstvo za zdravje, specializacija iz psihoterapije, Zbornica psihoterapevtov, Evropska diploma iz psihoterapijePovzetek
Delovna skupina Ministrstva za zdravje (MZ) za pripravo osnutka Zakona o psihoterapevtski dejavnosti, v kateri sta avtorja skupaj z Jožetom Ramovšem predstavnika Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP), je po dveh letih skupaj s predstavniki Združenja psihoterapevtov Slovenije (ZPS) prišla do soglasja glede ključnih strokovnih vprašanj. To ima velik pomen tudi za nadaljnje sodelovanje med SKZP in ZPS, ki je bilo 3. oktobra 2008 na Bregantovih dnevih v Rogaški Slatini tudi uradno potrjeno s simboličnim stiskom rok obeh predsednikov.—Dosedanja prizadevanja za zakon so za avtorja pomenila veliko novega učenja, predvsem o politični ravni, na kateri sta v zadnjih letih promovirala psihoterapijo tudi izven psihoterapevtskih strokovnih krogov v širši javnosti. Razmere za sprejem zakona o psihoterapevtski dejavnosti so v Sloveniji po 40 letih razvoja zrele. Ker so strokovne vsebine osnutka zakona, v zvezi s katerimi smo predstavniki SKZP in ZPS našli soglasje, pomembno izhodišče za reguliranje psihoterapevtske dejavnosti v Sloveniji ne glede na to, ali bo zakon dejansko prišel v veljavo ali ne, jih avtorja pregledno na kratko predstavita. Bistven uspeh delegatov SKZP v delovni skupini je, da so načela Strasburske deklaracije o psihoterapiji iz leta 1990, na kateri temelji in deluje Evropska zveza za psihoterapijo (EAP), postala tudi temelj osnutka zakona. Nato avtorja prikažeta nekaj korakov, ki so pripeljali do oblikovanja delovne skupine MZ in s pomočjo avstrijskega zgleda zaključita z odgovorom na temeljno vprašanje, zakaj je zakon odločilnega pomena za razvoj psihoterapije.
