Etika udeleženosti

Problem ni, kdo ima prav ali kaj je res, problem je zaupanje

Avtorji

  • Miran Možina

Ključne besede:

kibernetika drugega reda, holokavst, psihoterapija, etika, morala, poezija, politika, totalitarizem, slovenska državljanska vojna, udeleženost, krivda, odgovornost, žrtev, priča

Povzetek

Posvetilo Članek posvečam mami, svojemu očetu in trem pomembnim učiteljem – Bernardu Stritihu, Grahamu Barnesu, Petru Nemetscheku - v odnosih s katerimi sem na svoji dolgi poti iskanja očeta našel dele tega, kar sem pri njem pogrešal. Z globoko hvaležnostjo pa ga posvečam tudi Jožetu Peklaju, svojemu terapevtu, ki mi je pomagal ubesediti občutke, ki so bili v mojem odnosu z očetom in mamo obdani z molkom bolečine.

Osrednje vprašanje v članku je, kako me v mojem bivanju in pri psihoterapevtskem delu z intimno bolečino ljudi določa slovenski prostor, slovenska zgodovina in družba, naša enkratna narodna zgodba. V odnosu do sebe in sveta se lahko odločimo oz. izberemo med dvema stališčema: stališčem neudeleženosti, ko gledamo na svet skozi ključavnico in stališčem udeleženosti, ko smo del drame tega sveta. Odločitev med tema stališčema se lahko še posebej izostri in je lahko za posameznika življenjsko usodna v vojnih časih ali v času totalitarizma. Bolečina posameznika ima lahko tudi družbene korenine, ki pogosto segajo v preteklost, lahko tudi več generacij nazaj in se kot narodova bolečina prenaša iz generacije v generacijo. Politično nasilje nas lahko zaznamuje z medgeneracijskim prenosom travme kot žrtve ali kot priče preko štirih mehanizmov – bioloških, psiholoških, družinskih in družbenih.

Posebej zapleteno je vprašanje krivde oz. odgovornosti zmagovalcev, kar raziskujem tudi v svojem odnosu z očetom. Očetov molk v zvezi z izkušnjo druge svetovne vojne povežem z odnosnim vzorcem med bivšimi partizani na širšem ozadju slovenske državljanske vojne in razcepa med leve in desne, med komuniste in klerikalce med in po vojni. V procesu osamosvajanja Slovenije je prišlo do ključnega preobrata v mojem razumevanju politike, ki lahko tudi danes, v času pojavljanja novih oblik totalitarizma prispeva k socialno konstitutivni akciji, v kolikor temelji na zaupanju in neguje nežnost, radovednost, igro ter ustvarjalnost. Psihoterapevt, ki ni družbeno angažiran, informiran, udeležen, je jalov, psihoterapija, ki ni odzivna na družbena dogajanja in spremembe, pa na stranpoti. Učinek psihoterapije je le v majhni meri odvisen od tehnik in metod dela, veliko bolj pa od psihoterapevta kot osebe, in od konteksta, v katerem poteka terapija.

Prenosi

Objavljeno

2009-09-09

Kako citirati

Možina, M. (2009). Etika udeleženosti: Problem ni, kdo ima prav ali kaj je res, problem je zaupanje. Kairos – Slovenska Revija Za Psihoterapijo, 3(3-4). Pridobljeno od https://kairos.skzp.org/index.php/revija/article/view/106

Številka

Rubrike

Etika v psihoterapiji

Najbolj brani prispevki istega avtorja(jev)

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 > >>