Imam sanje: Integrativni sistemski transdiagnostični in transteoretični pristop v psihoterapiji in obravnavah na področju duševnega zdravja

Povzetek

V družbah poznega kapitalizma je medikalizacija postala globalni trend, tako da tudi na področju duševnega zdravja prevladuje biomedicinski model. Kljub številnim pomanjkljivostim in škodljivosti ter kljub temu da sta kategorialna MKB in DSM diagnostična sistema duševnih motenj deležna obsežnih strokovnih in znanstvenih kritik, ostajata dimenzionalni in transdiagnostični pristop k psihopatologiji in obravnavi relativno nerazvita in zanemarjena.

V zadnjih sto letih so razlike med biomedicinskim in biopsihosocialnim/kontekstualnim modelom spodbudile in še vedno poganjajo t.i. ‘veliko psihoterapevtsko razpravo’. Biomedicinski pristop poudarja dualizem telesa in uma, definira zdravje kot odsotnost bolezni in umešča izvor bolezni v telo. Diagnoza temelji na prepoznavanju specifičnega telesnega vzroka in predstavlja osnovo oz. izhodišče za načrtovanje in izvajanje specifične oblike terapije. Po drugi strani pa biopsihosocialni/kontestualni pristop poudarja holizem in tako bolezen kot zdravje razlaga z vidika večvzročnosti in interakcije biopsihosocialnih dejavnikov. Diagnoza ali ocena upošteva posameznika v zgodovinskem, socialnem, kulturnem in ekonomskem kontekstu. Teorija skupnih dejavnikov, kontekstualni model in CARE-model v obravnavah na področju duševnega zdravja, ki so se razvili v okviru tradicije bisopsihosocialnega pristopa, poudarjajo razsodbo ptiča Dodo, raznolikost terapevtov, idiografskost terapevtskih metod, na klienta usmerjeno perspektivo in individualizirano, personalizirano, na znanstvenih izsledkih utemeljeno prakso.

Znanost o kompleksnosti že relativno dolgo ponuja tako transteoretični okvir kot tudi tehnologijo za uresničevanje transdiagnostičnega in transteoretičnega pristopa v psihoterapiji ter obravnavah na področju duševnega zdravja. Če na ravni teorije vzamemo za izhodišče transteoretični okvir sinergetike in matematične formalizme teorije kompleksnih dinamičnih sistemov, potem je Sinergetično procesno upravljanje (SPU) generični sistem, ki omogoča terapevtskemu procesu optimalno in primerno uporabo specifičnih terapevtskih metod in tehnik (npr. intervju  usmerjen na vire, idiografski sistemski model, individualizirani procesni vprašalnik za dnevno spremljanje, redno povratno informiranje o zajetih podatkih na terapevtskih srečanjih in Sinergetični navigacijski sistem (SNS)). SPU tako izboljšuje učinkovitost kateregakoli psihoterapevtskega pristopa oz. metode, SNS pa je izjemno prožen, generični medmrežni sistem za zbiranje podatkov, analizo časovnih vrst ter vizualizacijo različnih vprašalnikov in kodirnih sistemov. Omogoča spremljanje dinamike samoorganiziranih in samoorganizirajočih se biopsihosocialnih procesov.

Okvir velike psihoterapevtske razprave nam lahko tudi pomaga razumeti trenutne javne polemike o psihoterapevtskem zakonu v Sloveniji ter sanje o psihoterapiji kot samostojnem poklicu in avtonomni znanstveni vedi. To so sanje o raznolikih, prožnih, družbeno odgovornih, stroškovno učinkovitih ter klientu in kontekstu prilagojenih obravnavah na področju duševnega zdravja.