Neopsihoanaliza Haralda Schultz-Henckeja in njen vpliv na razvoj psihoterapije v okviru slovenske psihiatrije

Povzetek

Članek se začne z opisom razvoja Schultz-Henckejeve neopsihoanalize v Nemčiji, v katerem se odraža kompleksno prepletanje teoretskih inovacij in institucionalnih prilagoditev kulturnim in družbenim okoliščinam. Schultz-Hencke je poskušal nadgraditi klasično psihoanalizo s prenosom poudarka s Freudove metapsihologije na fenomenološko preučevanje osebnostne zavrtosti in trenutnih konfliktov. Njegovi nasledniki so pomembno prispevali k integraciji in financiranju psihoterapije iz javnih sredstev v zdravstvenem sistemu, vendar je razvoj neopsihoanalize ostal zaznamovan s Schultz-Henckejevo kontroverzno vlogo v okviru Göringovega inštituta med drugo svetovno vojno.

Vključitev neopsihoanalitičnega nauka v slovensko psihiatrijo v šestdesetih letih 20. stoletja je tesno povezana z delovanjem kliničnega psihologa Leopolda Breganta. Po zaključku usposabljanja v Berlinu in Göttingenu je leta 1968 pridobil status psihoterapevta in s prenosom novih znanj pripomogel k zmanjšanju ideološko obarvanega odpora do psihoanalize. Ključno podporo pri razvoju sistematičnega usposabljanja iz psihoterapije za zdravnike in klinične psihologe so mu nudili psihiatri Lev Milčinski, Bazilija Pregelj in Miloš Kobal, ki so v klinični praksi prepoznali vrednost interdisciplinarnega timskega dela in dispanzerske metode pri obravnavi duševnih motenj. Ta krog strokovnjakov je postavil temelje za rojstvo slovenske psihoterapije v organizirani obliki v okviru psihiatrije leta 1968.

Postopen razvoj je vodil do oblikovanja t. i.‚ Schultz-Bregantove teorije‘, ki je združevala neopsihoanalitična izhodišča s kliničnimi izkušnjami v slovenski psihiatriji. Po letu 1986, ko se je obdobje Bregantovega neposrednega vpliva končalo, so nasledniki, kot sta Peter Praper in Franc Peternel, njegovo dediščino nadgradili z vključevanjem teorije objektnih odnosov, razvojne, self in ego psihologije ter skupinske analize. Teoretski premik je omogočil bolj diferencirano obravnavo pacientov in širjenje standardov usposabljanja od psihoterapije kot metode k psihoterapiji kot medicinski specializaciji oz. celo samostojnemu poklicu.

V sklepnem delu prispevek obravnava prevlado biomedicinskega/bolezenskega modela v psihiatriji, ki jo utrjujejo družbene okoliščine neoliberalizma. Industrijski kompleks duševnega zdravja ne vpliva le na uporabnike zdravstvenih storitev, temveč tudi na vse zdravstvene delavce. Najbolj zaskrbljujoča posledica je razkrajanje etičnih vrednot, saj namesto skrbi za kvaliteto in pravično dostopnost do psihoterapevtskih storitev postaja za tiste, ki si je ne morejo privoščiti samoplačniško, vse bolj površna in nedosegljiva – denar izrinja srce. Poseben pomen je pripisan sprejetju Zakona o psihoterapevtski dejavnosti novembra 2025, ki psihoterapijo opredeljuje kot samostojen poklic in avtonomno znanstveno vedo. Zgodovinska refleksija tukaj ne služi le arhiviranju preteklosti, temveč deluje kot nujno orodje za razumevanje sedanjih sistemskih deviacij in naj bi pripomogla k premoščanju politik izključevanja znotraj in zunaj zdravstvenega sistema.