Tišina kot spontan pojav in intervencija v psihoterapiji: preliminarna študija

Povzetek

Cilj preliminarne raziskave je bil identificirati značilnosti tišine kot spontanega pojava in terapevtske intervencije, terapevtovo doživljanje tišine, namene uporabe tišine kot intervencije in dejavnike, ki vplivajo na uporabo tišine kot intervencije. Izvedli smo kvalitativno raziskavo preko fokusne skupine, v kateri je sodelovalo šest udeležencev oz. udeleženk, ki so izhajali iz psihoanalitičnega, sistemskega, geštalt in integrativnega psihoterapevtskega pristopa. Podatke smo analizirali z metodo refleksivne tematske analize. Rezultati so pokazali, da značilnosti tišine kot terapevtske intervencije predstavljata zavestna uporaba in ciljna usmerjenost, medtem ko tišina kot spontan pojav izhaja iz trenutkov srečanja med terapevtom in klientom. Terapevti tišino doživljajo kot obliko komunikacije in kot intersubjektivni konstrukt. Glede na kakovost in trajanje jo doživljajo kot pojav, ki zajema tako prijetne kot neprijetne občutke. Na podlagi doživljanja terapevti prepoznavajo različne vrste tišin. Nameni uporabe tišine so usmerjeni na klienta, terapevta in na medosebni prostor med terapevtom in klientom, pri čemer je treba upoštevati kontraindikacije za njeno uporabo. Na uporabo tišine kot intervencije vplivajo štiri večje skupine dejavnikov: dejavniki terapevta, klienta, terapevtskega odnosa in terapevtskega procesa. Kljub majhnemu vzorcu, ki ne omogoča generalizacije rezultatov, so zaključki raziskave nakazali na pomembnost obravnave tišine v psihoterapiji, ki presega vplive konceptov posameznih terapevtskih pristopov.